GE🌍SVET

V prispevku so na kratko podane bistvene geografske značilnosti Avstralije, najmanjše celine na svetu. Njeno današnje ime je nastalo iz latinskega imena "Terra australis incognita", kar v prevodu pomeni južna dežela. Avstralijo lahko označimo za samosvojo celino, tako iz naravnega kot družbenega vidika. Znana je tudi po staroselcih Aboriginih, ki tukaj živijo že okoli 40.000 let.

Slapovi so vodni tokovi, ki padajo prek strme ali navpične reliefne stopnje, v njihovem podnožju pa se nahaja tolmun. Ločimo različna poimenovanja (glede na višino): brzice, kaskade, skočniki, šumniki itd. Slovenija je z vodo bogata dežela, saj imamo na našem ozemlju preko 300 stalnih slapov.

Članek iz strokovnega vidika orisuje naravnogeografske značilnosti Parka Škocjanskih jam. Regijski park je bil ustanovljen leta 1996, in sicer z namenom ohranjanja edinstvenega naravnega in občutljivega kraškega okolja svetovnega pomena. Glavno posebnost parka predstavljajo Škocjanske jame, ki jih je ustvarila največja slovenska ponikalnica, reka Reka.

Članek opisuje vrtačo kot eno izmed najbolj tipičnih površinskih oblik na območju prevladujočega kraškega geomorfnega sistema. V nadaljevanju so predstavljeni posamezni tipi vrtač, ki jih pojasnuje Slovenska kraška terminologija.

Barakarska naselja oziroma slumi so revne četrti, značilne predvsem za večja mesta na svetu, čeprav se pojavljajo tudi na drugih območjih. Zgrajene so nenačrtno in brez dovoljenja. Karakterizirajo jih slabi življenjski pogoji, med njimi pomanjkanje pitne vode, onesnaženost, prenaseljenost, revščina, brezposelnost, kriminal idr.

Planinsko pašništvo oziroma planšarstvo (planvanje), ki označuje pašo živine ter pridelavo mleka in mlečnih izdelkov na visokogorskih planinah, je bilo v preteklosti pomembna gospodarska dejavnost. Na območju Slovenije je bilo razširjeno od Julijskih Alp na zahodu preko Karavank do Kamniško-Savinjskih Alp na vzhodu.

Obsredozemske (tudi Submediteranske) pokrajine obsegajo nižji jugozahodni del Slovenije. Naravno ločnico med njimi in notranjostjo Slovenije predstavlja alpsko-dinarska pregrada, ki na ozemlju Slovenije poteka od Julijskih Alp na severozahodu do Snežniške planote na jugu države. Pokrajine so reliefno odprte proti Tržaškemu zalivu oziroma Jadranskemu morju.

Plimovanje ali bibavica označuje izmenično naraščanje (plima) in zniževanje (oseka) morske gladine, ki je posledica privlačne sile Lune in Sonca ob vrtenju Zemlje okrog svoje osi.

Izočrte ali izolinije so po definiciji črte na zemljevidu, ki povezujejo kraje z enakim pojavom, vrednostjo ali intenzivnostjo. V članku izpostavljam izohipse oziroma plastnice, ki so namenjene prikazovanju reliefa na zemljevidu.

Obpanonske (tudi Subpanonske) pokrajine se nahajajo v vzhodni Sloveniji, kjer se Panonska nižina dotika slovenskega ozemlja. Zanje je značilen preplet ravninskega sveta z gričevji. Pokrajinske poteze so podobne pravim panonskim, vendar so prisotne v omiljeni oziroma spremenjeni obliki. Zahodneje ležeči predeli obpanonskih pokrajin so bolj razviti, najmanj je razvito Goričko, ki se nahaja na skrajnem severovzhodu. Za ravnine so značilne dolge obcestne vasi, v gričevnatnem svetu pa prevladujejo razložena naselja. Ugodno podnebje omogoča gojenje vinske trte in sadjarstvo.

Polhograjsko hribovje, ki nosi več imen, med njimi Polhograjski dolomiti, Polhograjci in tudi Pograjci, se nahaja zahodno od Ljubljane. Predstavlja najnižji del zahodnega predalpskega sveta. Ime Polhograjski dolomiti izvira iz pestre kamninske zgradbe, saj v hribovju prevladujejo dolomiti. Zanj je značilen preplet fluvialnega reliefa s kraškim površjem, relief je močno razčlenjen (dolinasto-slemenski relief). Središčno naselje v hribovju je Polhov Gradec.

Dinarskokraške pokrajine obsegajo večji del južne Slovenije, predstavljajo pa skrajni severovzhodni del Dinarskega gorstva, ki sega daleč proti jugovzhodu. Za pokrajine je značilna prevlada kraškega reliefa, kras se je najbolj razvil na apnencu, kjer so pogosti kraški pojavi, med njimi vrtače, kraška polja, jame, brezna idr. Na dolomitu je razvit fluviokras, kjer poleg korozije delujeta tudi procesa denudacije in krajevno erozija. Dolomitno območje označuje kraško površje z zaprtimi kotanjami oziroma dolci. Za pokrajine je značilna dinarska slemenitev SZ-JV ter preplet planot in hribovij z vmesnimi podolji in ravniki.