Vrtača

Vrtača je ena izmed najbolj tipičnih površinskih oblik na območju prevladujočega kraškega geomorfnega sistema. Termin je v strokovni literaturi opredeljen kot okroglasta kotanja (depresijska oblika), s premerom do okoli 100 m in globino 10 m. Praviloma morajo biti vrtače bolj široke kot globoke. Nastanejo v matični kamnini, njihova dna pa pogosto zapolnjuje ilovnat sediment. Čeprav jih definicija označuje kot okroglaste kotanje, v naravi niso povsem okroglih tlorisnih oblik (razlikujejo se predvsem po oblikovanosti pobočij in dnov oziroma po njihovem prečnem prerezu). Star slovenski ljudski izraz za vrtače je dolina, ki pa se v slovenski strokovni literaturi ne uporablja, saj termin večinoma opisuje rečne doline. V Beli krajini vrtačo imenujejo draga.

Slovenska kraška terminologija (1973), katere avtor je pokojni geograf Ivan Gams, opisuje več vrst vrtač. Po oblikovanosti pobočij loči:

1. Skledasta vrtača -> Vrtača s prečnim prerezom, podobnim skledi.
2. Lijakasta vrtača -> Vrtača s prečnim prerezom, podobnim lijaku.
3. Kotlasta vrtača -> Vrtača, v prečnem prerezu podobna kotlu.

Na osnovi morfogeneze (po nastanku) ločimo več različnih tipov vrtač:

1. Korozijska vrtača -> Vrtača, nastala s korozijo. Po interpretaciji srbskega geografa Jovana Cvijića: Manjkajočo kamninsko gmoto v vrtači je odnesla korozija lokalno zbrane deževnice v epikraški coni. Pronicujoča deževnica naj bi v razpokanem apnencu z raztapljanjem razširila razpoke v kamnini, ki ležijo najbližje površju. Na mestih, kjer je kamnina najbolj razpokana, je korozija oblikovala osrednji odtočni kanal, ki je omogočal pronicajoči vodi, da prodira globlje v kamnino. Tako naj bi se voda v podzemlje stekla s čedalje širše okolice in vse bolj intenzivno širila razpoke, ki vodijo v že izdelani osrednji odtočni kanal. Z večanjem količine vode se je korozija v kanalu povečevala, v kamnini pa je nastajal prazen prostor. Tla so se postopoma pogrezala v vrzel pod njimi in na površju je tako nastala okroglasta kotanja.
2. Stožčasta vrtača -> Zaradi prevladujočega vertikalnega zniževanja v zgodnji fazi oblikovanja imajo vrtače stožčasto obliko.
3. Udorna vrtača -> Nastala je z udorom stropa podzemnega prostora. Pogosto se uporabljata tudi izraza udornica ali manjša udornica, čeprav nista najbolj primerna za poimenovanje kraških kotanj v velikosti vrtač. Oblika udornih vrtač je odvisna predvsem od stopnje njihovega razvoja. V začetnih fazah imajo strma navpična in stenasta pobočja, dno pa je pokrito s podornimi bloki. V njihovih dneh so pogosti tudi vhodi v posamezne jame. Za starejše faze je značilno mehansko in kemično preperevanje, ki povzroči preoblikovanje strme udorne vrtače v okroglo kotanjo z blagimi pobočji in rahlo uravnanim ali konkavnim dnom.

Tipi vrtač po Ivanu Gamsu (vir: Kras v Sloveniji v prostoru in času 2004, 167).

Drugi tipi vrtač:

1. Vodnjakasta vrtača -> Globoka vrtača s strmimi stenami. Primer: Cenotes na Jukatanu (Mehika), katere zapolnjuje voda.
2. Aluvialna vrtača -> Vrtača, nastala v naplavinah.
3. Skalna vrtača -> Vrtača, katere dno in pobočje je skalnato.
4. Dvojna oziroma sestavljena vrtača -> Sestavljena iz dveh sosednjih vrtač, ki prehajata ena v drugo.
5. Primarna vrtača -> Vrtača, v kateri so nastale sekundarne vrtače.
6. Sekundarna vrtača -> Nastala v primarni vrtači.
7. Fosilna vrtača -> Z vodoneprepustnimi sedimenti zapolnjena vrtača, ki je zastala v razvoju.
8. Sufozijska vrtača -> Vrtača v sipkem gradivu, ki je nastala s sufozijo (to je spiranjem pod rušo).
9. Vrtačasti jarek -> Vrsta vrtač, ki tvorijo dolinasto depresijo.
10. Delana vrtača -> Na Krasu prevladuje golo kamnito površje, zato je kmetijstvo precej okrnjeno. Nekaj več prsti najdemo le v dnu vrtač, kjer so zato lahko nastale majhne njive, ki jih običajno obdajajo kamniti zidovi. Pogosto so prst prinesli tudi od drugod.

Viri in literatura

• Gams, I. 2004. Kras v Sloveniji v prostoru in času. 2. pregledna izdaja. Ljubljana, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, 515 str.
• Gams, I., Kunaver, J. in Radinja, D. (ur.),1973. Slovenska kraška terminologija. Ljubljana, Katedra za fizično geografijo oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 76 str.
• Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M. (ur.), 2005. Geografski terminološki slovar. Ljubljana, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, 451 str.
• Stepišnik, U. 2020. Fizična geografija krasa. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 112 str.

Zanimivost - Vrtačasto površje pri Kapljuhu, Bosanski Petrovac (BiH)

Avtor besedila: Mišel Podgorski

Fotografija: dron.ba