Slika 1: Položaj Avstralije na svetovnem zemljevidu (Maps of World 2020).

1. UVOD

Avstralija je država, ki obsega celotno površino najmanjše celine na svetu. Leži na južni polobli med Indijskim oceanom na zahodu in Tihim oceanom na vzhodu. Pripadajo ji številni otoki, med katerimi je največji Tasmanija. Njeno današnje ime je nastalo iz latinskega »Terra australis incognita«, kar v prevodu pomeni južna dežela. Evropejci so namreč vse do 17. stoletja domnevali, da južno od Azije in Indijskega oceana obstaja velika kopna površina, ki pa jim ni bila poznana. Avstralija je danes najredkeje poseljena celina, saj več kot 50 % prebivalstva živi v večjih mestih na jugovzhodu države. Razen staroselcev (Aboriginov), so ostali prebivalci priseljenci iz drugih celin. Prvi so se tukaj naselili britanski kaznjenci. Številni gospodarski kazalniki jo uvrščajo med visoko razvite in za življenje ugodne države.

Preglednica 1: Splošni geografski podatki o Avstraliji (Encyclopedia Brittanica 2020; Worldometers 2020).

2. FIZIČNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI

2.1 Lega in delitev

Avstralija je država znotraj istoimenske celine. Skupaj z Novo Zelandijo je del Avstralazije, ki pripada Oceaniji. Leži med Indijskim oceanom na zahodu in Tihim oceanom na vzhodu ter Timorskim in Arafurskim morjem na severu. Od Papue Nove Gvineje jo na SV ločuje Torresov preliv, na JV pa Tasmanovo morje od Nove Zelandije. Poleg celinskega dela država obsega tudi otok Tasmanijo (68.401 km²) ter številne druge manjše otoke in atole ob Velikem koralnem grebenu. Večji otoki ob severni obali so Melvillov otok (5800 km²), Bathurstov otok (2600 km²) in Groote Eylandt (2460 km²). Celina v dolžino (zahod–vzhod ) meri 4000 km, v širino (sever–jug ) pa 3180 km (Natek in Natek 2000). Upravno se Avstralija deli na 6 zveznih držav: Queensland, Novi Južni Wales, Viktorija, Južna Avstralija, Zahodna Avstralija in Tasmanija ter 2 zvezni ozemlji: Avstralski zvezni teritorij in Severni zvezni teritorij. Jennings in Mabbutt (1986) pa glede na oblikovanost površja ločita 3 fizičnogeografske makroregije, znotraj katerih je še več mezo- in mikroregij: zahodne planote, osrednja nižavja in vzhodna višavja.

2.2 Upravna razdelitev

Zahodna Avstralija (Western Australia) je s površino 2.529.875 km² največja zvezna država Avstralije. Leži v njenem zahodnem delu, zaradi odmaknjenosti od zgoščene poselitve na vzhodu in JV, pa je precej izolirana. S severa jo obliva Timorsko morje, z zahodne strani Indijski ocean (na jugu del Indijskega oceana, ki ga avstralsko prebivalstvo imenuje Južni oziroma Antarktični ocean), vzhod pa zaznamuje meja s Severnim teritorijem in Južno Avstralijo. Glavno mesto Perth se nahaja ob jugozahodni obali (Bolton in sodelavci 2019). Je zelo prostrana pokrajina in zaradi pomanjkanja padavin v notranjosti (manj kot 200 mm) tudi sušna. Tukaj so se oblikovale največje avstralske puščave, med njimi Velika peščena, Gibsonova in Velika Viktorijina puščava. Površje je pretežno na nadmorskih višinah med 300 in 600 m, višje predele pa zastopata Hamersleyjevo hribovje na SZ ter Kimberleyjska planota na severu, kjer se nahaja največje jezero Argyle. Podnebje obrobja se nekoliko razlikuje, saj na severu prevladuje tropsko, na jugozahodu pa sredozemsko podnebje (povprečna količina padavin na obeh območjih znaša okoli 1400 mm letno) (Bizjak in Čižek 2005).

Queensland je zvezna država na severovzhodu Avstralije, ki velja za najbolj namočeno in tropsko območje. Razprostira se na površini 1.730.648 km². Brisbane, središče Queenslanda, leži ob njegovi jugovzhodni obali. Na severu ga oblivata Carpentarijski zaliv in Torresov preliv, na vzhodu pa Koralno morje (Tihi ocean). Zahodna meja poteka s Severnim teritorijem, na jugu meji z Južno Avstralijo in Novim Južnim Walesom (Holmes in sodelavci 2019). Po vzhodni polovici zvezne države poteka skoraj nepretrgana gorska veriga Velikega razvodnega gorovja, ki predstavlja reliefno oviro (z nadmorskimi višinami med 600 in 1500 m) in vpliva na podnebne značilnosti (orografske padavine). Obala ob Velikem koralnem grebenu je posledično precej namočena, medtem ko je notranjost Queenslanda bolj sušna. Gorovje se proti zahodu postopoma znižuje in prehaja v ravnice. Nižavja prekinjajo posamezni presihajoči vodotoki: Burdekin, Fitzroy, Barron in Burnett, ki odvajajo vodo z gorskega sistema. Velika arteška kotlina je pomembna značilnost vzhodnega dela Avstralije, saj predstavlja eno največjih območij izvirov podtalnice (Bizjak in Čižek 2005).

Novi Južni Wales (New South Wales) leži na jugovzhodu Avstralije. Površina zvezne države je 800.642 km². Na severu meji na Queensland, zahodno mejo si deli z Južno Avstralijo, južno pa z Viktorijo. Vzhodno obalo omejuje Tasmanovo morje (Tihi ocean). Tukaj se nahaja največje avstralsko mesto Sydney in prestolnica Canberra, ki zaseda Avstralski zvezni teritorij oziroma ozemlje glavnega mesta (Australian Capital Territory – ACT) (Hinton Fletcher in sodelavci 2019). Nad vzhodno obalo se dviguje Veliko razvodno gorovje z najvišjim vrhom v Avstraliji (Mount Kosciuszko, 2228 m), ki se nahaja na območju Snežnih gor (Snowy Mountains). Notranjost je pretežno ravninska, južni del Velike arteške kotline odmakata največji avstralski reki Murray in Darling (Bizjak in Čižek 2005). 

Viktorija (Victoria) je s površino 227.416 km² med najmanjšimi zveznimi državami. Nahaja se na jugovzhodu celine, obdana s Tasmanovim morjem. Na zahodu meji na Južno Avstralijo, na severu pa meja z Novim Južnim Walesom poteka po toku reke Murray. Glavno mesto Melbourne leži na čelu Bassovega preliva. Površje Viktorije je raznoliko, kar je posledica geološke preteklosti in podnebnih značilnosti. Na SV prevladuje gorat in planotast svet, na zahodu pa so peščene puščave. Najbolj sušno območje prejme 300 mm padavin letno, proti vzhodu pa le te naraščajo, tako v goratih predelih na SV dosežejo 2000 mm (Prescott in sodelavci 2019).

Južna Avstralija (South Australia) je najsušnejša avstralska zvezna država. Po površini obsega 983.482 km² ozemlja. Na zahodu meji z Zahodno Avstralijo, severno mejo si deli s Severnim teritorijem, vzhodno pa s Queenslandom, Novim Južnim Walesom in Viktorijo. Na jugu jo omejuje Veliki avstralski zaliv, ki je del Indijskega oceana. Glavno mesto Adelaide se nahaja ob južni obali (Stapleton Richards in sodelavci 2020). Površje Južne Avstralije je pretežno nižinsko. Večji del notranjosti zavzema Velika Viktorijina puščava. Na SZ se ob meji s Severnim teritorijem dviguje Musgravejevo hribovje, na JV pa se najvišje vzpne Flindersovo hribovje, ki je precej gozdnato. Jezera v notranjosti so občasno napolnjena z vodo, največje med njimi je Eyrovo jezero (ob največji vodnatosti njegova površina znaša 8900 km²). Obalno območje je zaradi večje količine padavin bolj rodovitno, medtem ko več kot 80 % ozemlja, ki leži severneje, prejme manj kot 300 mm padavin (Bizjak in Čižek 2005). 

Tasmanija (Tasmania) je otok, ki leži 240 km južno od zvezne države Viktorija, od celine ga ločuje razmeroma plitev Bassov preliv. Prvotno se je imenoval Van Diemenova dežela (Van Diemens' Land). S površino 68.401 km² je najmanjša avstralska država. Poleg glavnega otoka Tasmania obsega še druge, med njimi je največji otok Bruny. Središče predstavlja mesto Hobart (Scott in sodelavci 2019). Tasmanija je bila pred 9000 leti še del Avstralije in je geološko nadaljevanje Velikega razvodnega gorovja. Površje notranjosti glavnega otoka zavzema visoka planota (z nadmorsko višino nad 900 m), znotraj katere je več posameznih vrhov. Za severno in vzhodno obalo so značilna valovita polja, travniki in vinogradi. Drevo modri evkalipt je simbol Tasmanije (Bizjak in Čižek 2005). 

Severni teritorij (Northern Territory) se nahaja v severnem delu osrednjega dela Avstralije. Njegova površina znaša 1.349.129 km². Predstavlja samoupravno ozemlje v državi z glavnim mestom Darwin. Meji na Zahodno Avstralijo, Queensland in Južno Avstralijo, na severu ga obliva Arafursko morje. Notranjost je puščavska, medtem ko je za sever značilno tropsko podnebje s pogostimi padavinami (letno pade 1600 mm dežja, največ v času monsuna). Površje najvišjo nadmorsko višino doseže v Macdonnellovem hribovju, kjer nekateri vrhovi presegajo 1500 m. Hribovje se razteza od zahoda proti vzhodu. Na jugu je znamenita »rdeča skala« oziroma Uluru/Ayersova skala (Bizjak in Čižek 2005).

Slika 2: Politični zemljevid Avstralije (Guide of the World 2018).

2.3 Geološki razvoj in površje

Pracelina Pangea je v obdobju jure razpadla na dva dela, Lavrazijo in Gondvano. Samosvoj razvoj najmanjše celine na svetu (del Gondvane) je povezan z dokončno prekinitvijo kopenske zveze med Avstralijo in Azijo. Ta se je zgodila ob koncu krede (mezozoik). Od drugih kontinentov se razlikuje predvsem po značilnem rastlinstvu (evkalipti) in živalstvu (kenguruji). Geološko avstralsko kopno sestavljajo trije deli, ki si sledijo od zahoda proti vzhodu: Avstralski ščit (staro in uravnano površje iz predkambrija, ki ga sestavljajo dvignjeni puščavski ravniki in vmesna osamljena hribovja), Srednjeavstralsko nižavje (del stare paleozojske celine Gondvane s prostranimi kotlinami) in Veliko razvodno gorovje (staro gorovje, ki je bilo z alpidsko orogenezo nagubano in pomlajeno) (Senegačnik 2006).

V kamninski zgradbi zahodne polovice Avstralije prevladujejo kristalinske kamnine stare 900–3000 milijonov let. Puščave v notranjosti gradi rdečerjavi kremenov pesek. S tektonskim grezanjem so v mezozoiku nastale tri prostrane kotline, ki ležijo med Avstralskim ščitom na zahodu in mlajšim gorstvom na vzhodu. Večinoma jih zapolnjujejo plasti jezerskih in rečnih peščeno-glinastih naplavin, kjer so prisotne bogate zaloge podtalnice (ena izmed večjih je Veliki arteški bazen). Veliko razvodno gorovje na vzhodu Avstralije je splet gorskih čokov in vmesnih dolin, ki šele proti jugu dobi alpski videz (z vrhovi nad 2000 m). Sestavljajo ga paleozojski peščenjaki, skrilovi glinovci, kvarciti in terciarne magmatske kamnine. Večja strmina pobočij je značilna za vzhodno stran, medtem ko se zahodna pobočja polagoma spuščajo proti notranjosti (Natek in Natek 2000). Obale Avstralije so slabo razčlenjene, edini pravi polotok (Cape York) in večji zaliv (Carpenterijski zaliv) ležita na severu. Poleg Velikega avstralskega zaliva na jugu, ki ga zaradi velike odprtosti težko uvrstimo med prave zalive, ima Avstralija številne manjše zalive, kjer so zgradili večino mest in pristanišč (Pogačnik in sodelavci 2010).

Slika 3: Osnovne geološke regije Avstralije (Wikipedia 2019).

2.4 Podnebje

Na podnebje Avstralije vplivajo dejavniki kot so geografska širina, razporeditev morja in kopnega, vlažni monsun, cikloni z južne polarne fronte in reliefna pregrada Velikega razvodnega gorovja (Senegačnik 2006). V notranjosti celine prevladuje puščavsko podnebje, medtem ko so za njeno obrobje značilni različni tipi podnebja. Severni del ima monsunsko podnebje z deževno dobo od novembra do marca. Povprečno pade okoli 1500 mm dežja letno (ponekod tudi nad 3000 mm). Podnebje podobno sredozemskemu je prisotno na jugozahodu, kjer se izmenjujejo vroča sušna poletja z milimi vlažnimi zimami. Območje velikih mest na JV in otok Tasmanija imata zmerno toplo podnebje s povprečno 1000-1300 mm padavin. V višjih predelih Velikega razvodnega gorovja in na otoku pozimi lahko zapade sneg. Za puščavsko podnebje je značilno veliko nihanje dnevnih temperatur (preko 20 °C) in zelo majhna količina padavin (100-250 mm). Neenakomerna razporejenost in občasna odsotnost padavin je vzrok hudim sušam in številnim gozdnim požarom (Natek in Natek 2000).

Slika 4: Podnebni tipi Avstralije po Köppenovi klimatski klasifikaciji (Wikipedia 2020).

2.5 Vodne razmere

Avstralsko površje ima malo oziroma je skoraj brez tekočih voda. Veliko razvodno gorovje je vodni rezervoar, saj na tem območju letno pade večja količina padavin. Padavinska voda oblikuje potoke in ti odnašajo vodo v dolino, kjer nastanejo reke. Rečno omrežje je najbolj razvejano na jugovzhodu celine, kjer tečeta dve največji reki Murray (2589 km) in Darling (2739 km). Vodo iz njiju uporabljajo za namakanje kmetijskih zemljišč in oskrbo prebivalstva. Bolj sušna notranjost celine, s slanimi, peščenimi in kamnitimi puščavami je brez površinskih voda, zato edini vir predstavlja ujeta arteška voda. Slednja pa zaradi slanosti in toplote ni uporabna za pitje in namakanje, ampak le za napajanje živine. Vrtine arteških vodnjakov ponekod segajo 2000 m globoko. Na nasprotni strani je subarteška voda, ki ni pod pritiskom, in jo je potrebno črpati. Avstralija nima velikih jezer, med večjimi je endoreično jezero Eyre (Senegačnik 2006; Pogačnik in sodelavci 2010).

Slika 5: Shematični prikaz ujete arteške vode in arteškega vodnjaka (Eučbeniki 2016).

2.5.1 Veliki koralni greben

Koralno morje je stransko morje Tihega oceana, ki omejuje severovzhodno obalo Avstralije. Tukaj se je izoblikoval 2027 km dolg Veliki koralni greben, razpotegnjen od Torresovega preliva na severu, pa vse do južnega povratnika. Sestavlja ga približno 2500 grebenov. Imenujejo ga »Največji živi organizem na svetu«, grebene namreč gradijo številne korale, svoj dom pa je tukaj našlo tudi več vrst mehkužcev in rib. Od leta 1981 je del svetovne dediščine pod zaščito Unesca (Požar in sodelavci 2007).

2.6 Prsti, rastlinstvo in živalstvo

Na podlagi treh značilnih toplotnih pasov, ki si sledijo od severa proti jugu, so se razvili različni tipi prsti in rastlinstva. V tropskem pasu na severu celine prevladujejo feralsoli (lateritna tla), na katerih predvsem ob SV obali raste pravi tropski deževni gozd, ob ustjih rek pa mangrove (Natek in Natek 2000). Monsunsko podnebje lahko kljub večji količini padavin v času poletnega monsuna označimo za savansko, saj je njihova učinkovitost zaradi visokih temperatur zmanjšana (Senegačnik 2006). Proti notranjosti je razvito savansko rastlinstvo z listopadnim savanskim gozdom, savano in scrubom. Vertisoli (ilovnata tla) in evkaliptovi gozdovi (do nadmorske višine 1000 m) so značilni za višavja v vzhodni polovici Avstralije ter na severu otoka Tasmanija, v njegovem južnem delu pa listopadni mešani gozdovi. Osrednji celinski del se nahaja znotraj subtropskega pasu. Tukaj so na jermosolih (puščavska tla) in solončakih ter soloncih (slana tla) nastale številne puščave, ponekod je prisotno tudi puščavsko rastlinstvo. Kserosoli pokrivajo polpuščavska območja. V jugozahodnem delu Avstralije je sredozemsko, zimzeleno, večinoma grmičasto rastlinstvo (Natek in Natek 2000).

Slika 6: Vegetacijski tipi v Avstraliji (Australian National Herbarium: Australian National Botanic Gardens 2015).

Favna se tako kot flora precej razlikuje glede na preostali del sveta, za kar je vzrok v ločenosti Avstralije od drugih celin. Na razširjenost živali so vplivali dejavniki, kot so porazdelitev podnebja, relief, prsti in ekološke spremembe vegetacije. Trenutno na tem območju biva med 200.000 in 300.000 tisoč vrst, od katerih je bilo opisanih okoli 100.000. Med njimi je 250 vrst avtohtonih sesalcev, 550 vrst kopenskih in vodnih ptic, 680 vrst plazilcev, 190 vrst žab ter več kot 2000 vrst morskih in sladkovodnih rib. Ostali delež predstavljajo nevretenčarji, vključno z žuželkami (Terence Lange 2020). Najbolj prepoznavna živalska vrsta Avstralije je torbični kenguru, ki spada med vrečarje. Velja izpostaviti tudi koalo, oposuma, vombata, kljunaša, avstralsko veverico in divjega psa Dinga.

Slika 7: Vzhodni sivi kenguru v Murramarangu, Novi Južni Wales (Greelane 2019).

3. DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI

3.1 Zgodovinski oris

Odkritje Avstralije sega v 17. stoletje, vendar je bila celina poseljena že 40.000 let prej. Evropejci so v srednjem veku neznano južno deželo »Terra australis incognita« šele iskali, medtem ko so jo Kitajci, Arabci in Indijci že poznali. Leta 1605 je nizozemski pomorščak Willem Janszoon kot prvi Evropejec dosegel SV obalo polotoka Cape York. Španec Luis Váez de Torres, po katerem nosi ime Torresov preliv je leta 1606 ugotovil, da Nova Gvineja ni del neznanega kontinenta. Abel Janszoon Tasman je v letih 1642-43 prvi obplul celino in jo poimenoval Nova Holandija (Natek in Natek 2000). V tem času je bil odkrit tudi otok Tasmanija oziroma takrat Van Diemens Land. Britanski pirat William Dampier je potovanje v notranjost Avstralije začel okoli leta 1680 pri Shark Bayu, nikoli pa ni dosegel bolj rodovitnega južnega in vzhodnega dela celine (Ferfila 2019).

Sto let kasneje je britanska vlada na ekspedicijo poslala ladjo Endeavour s poročnikom Jamesom Cookom, ki je kasneje postal kapitan. Med odkrivanjem obeh otokov Nove Zelandije je 19. aprila 1770 ugledal najbolj jugovzhodni rt avstralske celine (Point Hicks). Raziskovanje se je nadaljevalo ob vzhodni obali, sedmi dan so našli vhod v zavetrni pristan (Botany Bay). Sledila je plovba okoli Velikega koralnega grebena in polotoka Cape York. Kontinentu je dal ime New South Wales ter ga razglasil za britanskega. Ekspedicija ladje Endeavour se je zaključila oktobra 1770, ob dosegu Batavie (današnja Jakarta). Med potovanji so znanstveniki risali zemljevid, opisali nepoznano floro in favno ter skušali navezati stik z domorodci. Cook jih je označil za sicer revne, ampak bolj srečne ljudi od Evropejcev (Ferfila 2019).

Slika 8: Portret Jamesa Cooka (Wikipedia 2020).

Leta 1786 je Velika Britanija novo celino označila za kaznjensko kolonijo. Tako so prvo belsko prebivalstvo predstavljali britanski kaznjenci. Prvotna skupina (1788), ki je vključevala 718 kaznjencev in 290 spremljevalcev je severno od zaliva Botany Bay ustanovila prvo naselbino (današnji Sydney). Svobodni priseljenci se začnejo naseljevati že leta 1790 (Natek in Natek 2000). Za 19. stoletje je pomembno predvsem odkritje bogatih nahajališč zlata (zlata mrzlica) v Novem Južnem Walesu in Viktoriji (1851), kar je bistveno pripomoglo k imigraciji. Za primerjavo leta 1850 je celina imela 405.000 prebivalcev, medtem ko leta 1860 že 1,5 milijona. Prodiranje belcev v notranjost Avstralije je domačine izrinilo na bolj odročna območja (Natek in Natek 2000).

Zaradi vse večjega gospodarskega razvoja ob koncu 19. stoletja so se začeli stopnjevati pozivi k združitvi ločenih kolonij. Avstralska federacija oziroma zveza je bila ustanovljena 1. januarja 1901, vendar nobena izmed kolonij svojih pristojnosti ni hotela v celoti prenesti na federalno vlado (Commonwealth). Zveza je skozi vsa leta od ustanovitve imela in še ima danes močne vezi z Veliko Britanijo (Ferfila 2019). Današnji Avstralski zvezni teritorij je do 1. januarja 1911 pripadal koloniji Novega Južnega Walesa, z 9. majem 1927 pa je Canberra, ki leži znotraj ozemlja, postala glavno mesto Avstralije (prej Melbourne). Severni teritorij je notranjo avtonomijo dosegel leta 1978, pred tem je bil del Južne Avstralije in upravne zvezne vlade. Politične stranke, ki jih poznamo tudi danes, so se izoblikovale kmalu po nastanku države: 1890 Avstralska laburistična stranka (ALP), 1914 konservativna Deželna stranka (danes Narodna stranka) in 1910 Liberalna stranka (Natek in Natek 2000).

V času prve svetovne vojne je Avstralija močno podpirala Veliko Britanijo. Medvojno obdobje so namenili reševanju domačih problemov, med njimi tudi gospodarske krize v letih 1929-34. Strah pred Japonsko se je stopnjeval pred začetkom druge svetovne vojne, ob njenem izbruhu pa so se avstralske sile borile skupaj z britanskimi (bombardiranje Pearl Harbourja). Odgovor z japonske strani je bil bombardiranje Darwina. Avstralci so skupaj z ZDA zmago nad Japonsko dosegli v maju 1942 (pomorska bitka v Koralnem morju) (Ferfila 2019; Natek in Natek 2000). Obdobje po vojni je Avstralija posvetila utrjevanju varnosti meja. Leta 1951 je bil podpisan Anzus pakt zaradi vzajemne pomoči Avstralije, Nove Zelandije in ZDA v primeru agresije in reševanja konfliktov. Z letom 1954 se je vključil v bolj razširjen SEATO pakt, nato pa z njegovim razpadom leta 1975 bil ponovno aktiviran v enaki obliki kot na začetku (razpadel leta 1987). Istega leta v novembru se je zgodil eden največjih dogodkov Commonwealtha, z razpustitvijo parlamenta in vzpostavitvijo začasne vlade iz strani glavnega guvernerja (Ferfila 2019).

Od osemdesetih let prejšnjega stoletja pa do današnjih dni je Avstralija doživela številne burne dogodke. Najbolj sta odmevala zmaga laburistov leta 1983, ko je bila država usmerjena v sodelovanje z Oceanijo za njihov gospodarski in kulturni razvoj ter poraz liberalistične politike leta 1996. Ukvarjali so se tudi z vprašanjem Aboriginov, ki so bili od leta 1967 po zakonu enakopravni državljani. Z odločitvijo vrhovnega sodišča, da Avstralija ni nikogaršnja zemlja, so imeli omogočeno uveljavitev tradicionalnih pravic do rodovne zemlje. Zakon o pravicah staroselcev je bil izdan leta 1994 (Natek in Natek 2000).

3.2 Prebivalstvo in poselitev

Prva poselitev avstralske celine sega več kot 40.000 let v preteklost, ko so se na njo s čolni pripeljali Aborigini. Belsko prebivalstvo, večinoma Evropejci, Avstralijo prvič naselijo v 18. stoletju. Do večje imigracije je prišlo v času zlate mrzlice sredi 19. stoletja. Avstralska politika priseljevanja, ki se je vseskozi spreminjala, je odločilno vplivala na sestavo priseljencev (Senegačnik 2006). Belci so v drugi polovici 19. stoletja ob prihodu večjega števila Kitajcev in drugega nebelega prebivalstva začutili ogroženost, zato so z začetkom novega stoletja začeli izvajati politiko »bele Avstralije« (izvajali so jo do leta 1966). Ker so se priseljevali večinoma ljudje z območja Evrope je celina ob koncu druge svetovne vojne imela okoli 95 % prebivalstva evropskega porekla. Po vojni so imigranti prihajali tudi iz drugih delov stare celine, med drugim iz vzhodnega dela in Sredozemlja. Avstralska družba se je počasi spreminjala v multikulturno, saj so priseljenci uporabljali svoj materni jezik ter ohranjali svojo kulturo. Asimilacijo in kasneje integracijo je zamenjala politika multikulturnega razvoja. Po koncu izvajanja bele politike se je močno povečal delež azijskega prebivalstva. Danes je za državo značilna visoka stopnja sožitja med različnimi kulturami (Senegačnik 2006). 

Slika 9: Avstralski priseljenci glede na državo rojstva v obdobju 1901-2016 (Racing Statistics 2019).

Avstralija nima uradnega jezika, ampak se uporablja »de facto« angleščina (85 %). Drugi pogosti jeziki so še italijanščina, kitajščina, grščina, arabščina, vietnamščina itd. Glede na versko pripadnost je največ protestantov (44 %), sledijo jim katoličani (27 %), pravoslavci (3 %), muslimani (1 %) in budisti (1 %). Največji delež protestantov pripada Avstralski anglikanski cerkvi (24 %), manj pa je pripadnikov Združene avstralske cerkve (8 %), prezbiterijancev (4 %), baptistov in evangeličanov (Natek in Natek 2000). Država v povprečju velja za najredkeje poseljeno celino (v letu 2020 znaša 3,3 preb./km²), razporeditev prebivalstva pa je zelo neenakomerna. Najbolj so poseljeni vzhod, JV in JZ Avstralije, kjer se ob obali nahajajo največja avstralska mesta. V zaledju obale leži poljedelsko-pašniško območje, kjer je pomembno predvsem kmetijstvo. Puščavski predeli v notranjosti celine (outback) so povsem brez prebivalcev, medtem ko so območja, kjer se nahajajo rudarska mesta in posamezne samotne živinorejske farme redko naseljena. Avstralija ima visok delež mestnega prebivalstva (60 %), saj so se imigranti priseljevali večinoma v mesta (Natek in Natek 2000). Sydney je največje in najstarejše mesto na celini z več kot 4 milijoni prebivalcev, sledijo mu še Melbourne, Brisbane, Perth in Adelaide. V prestolnici Canberra živi 367.752 ljudi, tasmanski Hobart ima 216.656 prebivalcev in Darwin 129.062 (2020).

3.2.1 Aborigini

Anatomske značilnosti Aboriginov se razlikujejo od drugih ras, zato jih antropologi uvrščajo med avstraloide. »So temne polti, srednje visoki, z ozko glavo, črnimi in valovitimi skodranimi lasmi, globoko vsajenimi očmi, širokimi nosovi in obilno poraščeni po obrazu in telesu« (Ferfila 2019, 181). Pred prihodom Evropejcev na avstralsko celino so bili večinoma lovci in nabiralci. Za nabiranje hrane, učenje o značilnostih in prehrambeni vrednosti rastlin, žuželk, plazilcev, vrečarjev ter rib so bili razdeljeni v plemenske skupnosti. Skupine so poleg moških in žensk vključevale tudi rastline, živali, svete predmete in kraje. Leto so razdelili na pet do osem letnih časov, ki so jih določili glede na zaporedje temperatur, vetrov ter razpoložljivost hrane. Naravo so lahko razumeli le s pomočjo opazovanja in prilagajanja. Po podatkih iz leta 1961 je v 18. stoletju (1788) v Avstraliji živelo okoli 300.000 Aboriginov, ob popisu pa le še 40.081. Danes naj bi jih bilo okoli 150.000, vendar jih je zelo malo obdržalo tradicionalni način življenja, kakršen je bil preden so belci zavzeli celino. Ocenjujejo, da jih je manj kot 2000, večinoma na območju Severnega teritorija in Zahodne Avstralije. Dejstvo je, da kultura avstralskih domorodcev počasi izginja, saj vse bolj navezujejo stike s civilizacijo (Ferfila 2019).

Slika 10: Avstralski domorodec moškega spola (History 2016).

3.3 Gospodarstvo

Gospodarstvo Avstralije je visoko razvito, z dobrim življenjskim standardom ter vsesplošno urejenostjo. Tukaj je življenje precej bolj umirjeno in prijetno kot recimo na območju ZDA. Od drugih razvitih držav se razlikuje predvsem po tem, da 60 % njenega izvoza predstavljajo kmetijski izdelki in surovine. Njen odnos z Veliko Britanijo je bil do konca prve svetovne vojne skoraj kolonialen, do danes pa so vezi z njo precej oslabele. Usmerila se je v azijsko-pacifiški prostor, ki ji je dosti bližje. Pridobila je tudi novega najpomembnejšega trgovskega partnerja, in sicer Japonsko (Senegačnik 2006).

3.3.1 Kmetijstvo, ribištvo in gozdarstvo

Kmetijske površine obsegajo 464,8 milijonov ha avstralskega ozemlja, od tega njive in trajni nasadi (6,3 %) ter travniki in pašniki (54,3 %). Zmanjševanje pomembnosti kmetijstva v zadnjih desetletjih je posledica hudih suš, nižjih cen kmetijskih pridelkov in vse bolj hude konkurence tujih pridelovalcev hrane na domačem trgu. V vzhodni polovici Avstralije, kjer letno pade dosti padavin prevladuje intenzivno, v sušni notranjosti pa ekstenzivno kmetijstvo (enako velja tudi za živinorejo). Avstralske farme so po velikosti zelo velike ter močno specializirane kmetije (Natek in Natek 2000). 

Za obalno območje Queenslanda je značilno gojenje sladkornega trsa in tropskega sadja (banane, ananas), medtem ko v obalnem delu Novega Južnega Walesa in Viktorije ter na Tasmaniji pridelujejo krmne rastline, povrtnine in sadje (pomaranče, jabolka). Notranjost jugovzhodnega dela celine pokrivajo obsežne namakalne površine z nasadi sadja (pomaranče, mandarine, limone, breskve), vinskimi trtami (grozdje), rižem, bombažem in oljnicami (Natek in Natek 2000). Avstralija je enajsta država na svetu po pridelavi pšenice, sledijo ji ječmen, proso, oves in sirek. Žita gojijo v notranjosti celine, kjer letno pade vsaj 250-500 mm dežja. Od živinoreje prevladujeta mesna in mlečna govedoreja, v zaledju mest pa sta prisotna tudi prašičereja in perutninarstvo. Celino skoraj na svetovni vrh uvršča ovčereja, katera je značilna za velike živinorejske farme v njenem osrednjem delu (pridelava volne obsega 29 % svetovne proizvodnje). V puščavskih območjih prevladuje ekstenzivna mesna govedoreja (Natek in Natek 2000).

Ribištvo v Avstraliji je kljub obsežnemu morju in dolgim obalam slabo razvito (letni ulov znaša 220.000 t). Pomembna območja predstavljata Tasmanija in Zahodna Avstralija, v Carpentarijskem zalivu, Arafurskem in Timorskem morju pa gojijo rakce. Delež gozdov in grmičevja zajema 13,8 % površine. Pravih gozdov (največ jih je v Velikem razvodnem gorovju in na Tasmaniji) je le malo, saj so jih večinoma izkrčili evropski priseljenci (Natek in Natek 2000).

Slika 11: Kmetijska območja na avstralski celini (Grolier Online Atlas 2018).

3.3.2 Rudarstvo, energetika in industrija

Avstralija ima bogate zaloge naravnih bogastev, zato velja za eno največjih svetovnih izvoznic rud in črnega premoga. Nahajališča posameznih rud so razporejena po različnih delih države. Čeprav sta rudarstvo in energetika pri izvozu pomembnejša od kmetijstva, zaposlujeta manj kot 1 % prebivalstva. Med rudami prvo mesto zasedajo boksit, svinec in diamanti, drugo mesto železo, cink in uran ter tretje mesto zlato in srebro (Senegačnik 2006). 

Pravi industrijski razcvet na avstralski celini se je zgodil med drugo svetovno vojno in po njej (vrhunec 1959-60). Značilnost takratne in današnje industrije je na eni strani visok delež državnega in tujega zasebnega kapitala, po drugi strani pa izrazita usmerjenost na majhen domači trg. Industrija je skoncentrirana na jugovzhodu celine (območje večjih mest), v notranjosti pa je je zelo malo. Danes v izvozu prednjači barvna metalurgija, medtem ko so druge oblike industrije omejene na Avstralijo. Najpomembnejše so živilska industrija, industrija prevoznih sredstev, kovinska, grafična, tekstilna in oblačilna, elektrotehnična ter elektronska industrija (Natek in Natek 2000).

Slika 12: Nahajališča rud v Avstraliji (Australian Government: Geoscience Australia 2020).

3.3.3 Promet in turizem

Cestno omrežje obsega 859.030 km cest, med katerimi je 39 % asfaltiranih. Njegova zgoščenost je največja na JV Avstralije, medtem ko je cest v notranjosti celine precej manj. Radialni potek cest od obalnih mest proti zaledju kaže na avstralsko kolonialno preteklost. Železniški promet je mogoč na 36.026 državnih železniških progah. Najpomembnejše podjetje, ki upravlja z njim so Avstralske nacionalne železnice. Država ima v lasti 90 ladij s skupno nosilnostjo 3,5 milijonov t. Večja državna pristanišča so Sydney, Newcastle, Melbourne, Geelong, Brisbane idr. 400 letališč izvaja redni letalski potniški promet (Natek in Natek 2000). 

Veliko naravnih in kulturnih znamenitosti Avstralije je pripomoglo zelo razvitemu domačemu turizmu, je pa celina priljubljena tudi med tujimi turisti. Letna obiskanost je ocenjena na 3,73 milijonov turistov letno (Japonska, Nova Zelandija, Evropa in ZDA). Obmorska letovišča (Sydney), kamniti osamelec rdeče barve (Uluru ali Ayers Rock), narodni parki (Kakadu, Modre gore), najvišji vrh Avstralije (Mount Kosciuszko), Veliki koralni greben, mesto v puščavski notranjosti (Alice Springs) ter pestri živalski in rastlinski svet uvrščajo celino na posebno mesto v svetovnem merilu (Natek in Natek 2000).

Slika 13: Turistične znamenitosti avstralske celine (Tourism Australia 2015).

4. SKLEP

Avstralija je celina in hkrati država, ki se z določenimi geografskimi značilnostmi razlikuje od drugih delov sveta. To je predvsem posledica razpada Gondvane in ločitev kopenske zveze med Azijo in Avstralijo, kar se predvsem odraža v drugačnem rastlinstvu in živalstvu. Zaradi velike sušnosti lokalno prebivalstvo v notranjosti celine uporablja arteško vodo. Rečna mreža v državi je slabo razvita in omejena na jugovzhod, kjer je tudi najbolj zgoščena poselitev. Prebivalstvo sestavljajo priseljenci z drugih območij sveta ter staroselci – Aborigini. Avstralija velja za gospodarsko visoko razvito in napredno državo. Življenje na tem najmanjšem svetovnem kontinentu je zelo ugodno.

Terminološki pojmi v članku:

1. Atol: »Obročast koralni greben, ki nastane navadno okrog ugaslega vulkana s premerom nekaj sto metrov do 130 km, značilen za Tihi ocean« (Pleničar in sodelavci 2006, 33).

2. Arteška voda: »Podtalnica, ujeta v vodonosniku med usločenima neprepustnima plastema kamnin« (Bufon in sodelavci 2005, 38).

3. Mangrovski gozd: »Gozd, značilen za tropska območja, v katerem raste drevje in grmovje, ki je z zračnimi ali podpornimi koreninami prilagojeno stalno mokrim, blatnim in slanim obalnim rastiščem na območju plimovanja« (Bufon in sodelavci 2005, 212).

4. Scrub (skrab): »Značilno rastlinstvo na sušnih območjih Avstralije, med katerim prevladuje grmičevje« (Bufon in sodelavci 2005, 358).

5. Asimilacija: »Prilagajanje, podrejanje pripadnikov etničnih, navadno manjšinskih skupin, določeni dominantni skupnosti, ki zlasti v nacionalnih državah s centraliziranim državnim sistemom povzroča izgubljanje njihove izvirne narodne identitete« (Bufon in sodelavci 2005, 39).

6. Integracija: »Prilagajanje ljudi na zanje tuje okolje, ki od priseljencev ne zahteva izgube identitete, pač pa se od njih pričakuje spoštovanje norm in običajev njihovega novega okolja« (Bufon in sodelavci 2005, 148).

5. VIRI IN LITERATURA

  • Australian Government. 2020. »Australian mineral facts«. Geoscience Australia. Http://www.ga.gov.au/education/classroom-resources/minerals-energy/australian-mineral-facts. 
  • Australian National Herbarium. 2015. »Information about Australia's Flora: The Australian Environment«. Australian National Botanic Gardens. Http://www.anbg.gov.au/aust-veg/veg-map.html. 
  • Bizjak, Ivan in Blanka Čižek. 2005. Enciklopedija za vedoželjne: Svetovna geografija. Ljubljana: Prešernova družba. 
  • Bolton, Geoffrey C., Charles Fox in Arthur J. Conacher. 2019. »Western Australia«. Encyclopedia Britannica. Http://www.britannica.com/place/Western-Australia. 
  • Bufon Milan, Andrej Černe, Ivan Gams, Matjaž Jeršič, Igor Jurinčič, Drago Kladnik, Vladimir Kokole, Blaž Komac, Marko Krevs, Jurij Kunaver, Franc Lovrenčak, Milan Natek, Breda Ogorelc, Milan Orožen Adamič, Miha Pavšek, Drago Perko, Dušan Plut, Darko Radinja, Marjan Ravbar, Aleš Smrekar, Metka Špes in Matija Zorn. 2005. Geografski terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 
  • Eučbeniki. 2016. »Arteška voda«. Eučbeniki. Http://eucbeniki.sio.si/geo8/2574/index4.html. 
  • Ferfila, Bogomil. 2019. Avstralija in Nova Zelandija: Dih jemajoči lepotici na drugem koncu sveta. Svet na dlani. Ljubljana: Demat.
  • Greelane. 2019. »Fengslende Kangaroo Fakta«. Greelane. Http://www.greelane.com/nb/science-tech-math/dyr-og-natur/kangaroo-facts-4685082. 
  • Grolier Online Atlas. 2018. »Australia, agriculture«. Grolier Online Atlas. Http://go.grolier.com/atlas?id=mtlr015. 
  • Guide of the World. 2018. »Australia Detailed Political Map«. Guide of the World. Http://www.guideoftheworld.com/australia-map.html.
  • Hinton Fletcher, Brian, Nicholas Brown in D.N. Jeans. 2019. »New South Wales«. Encyclopedia Britannica. Http://www.britannica.com/place/New-South-Wales. 
  • History. 2016. »DNA Study Finds Aboriginal Australians World’s Oldest Civilization«. History. Http://www.history.com/news/dna-study-finds-aboriginal-australians-worlds-oldest-civilization. 
  • Holmes, John H., Ross Fitzgerald, Richard Harold Greenwood in Kay Saunders. 2019. »Queensland«. Encyclopedia Britannica. Http://www.britannica.com/place/Queensland-state-Australia.
  • Maps of World. 2020. »Map of Australia«. Maps of World. Http://www.mapsofworld.com/australia. 
  • Natek, Karel in Marjeta Natek. 2000. Države sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
  • Pleničar, Mario, Jože Duhovnik, Dragica Strmole, Jernej Pavšič, Vida Pohar, Polona Kralj, Dušan Kuščer, Rajko Pavlovec in Danilo Ravnik. 2006. Geološki terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 
  • Pogačnik, Aleš, Boštjan Lapajne in Tanja Železnik. 2010. Geografski atlas Amerike, Avstralije in Oceanije. Zbirka za šolo in dom. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 
  • Požar, Senja, Drago Kladnik, Sabina Popit, Franc Lovrenčak, Vlasta Mlakar, Jure Medvedšek, Matjaž Mohor, Daniela Lauks, Gregor Adlešič, Petra Jager, Tine Logar in Mirjam Beranek. 2007. Atlantika: Veliki satelitski atlas sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
  • Prescott, John R.V. in Duncan Bruce Waterson. 2019. »Victoria«. Encyclopedia Britannica. Http://www.britannica.com/place/Victoria-state-Australia. 
  • Scott, Peter in Michael Roe. 2019. »Tasmania«. Encyclopedia Britannica. Http://www.britannica.com/place/Tasmania. 
  • Senegačnik, Jurij. 2006. Svet: Geografija za 2. letnik gimnazij. Ljubljana: Modrijan. 
  • Stapleton Richards, Eric in Murray McCaskill. 2020. »South Australia«. Encyclopedia Britannica. Http://www.britannica.com/place/South-Australia. 
  • Terence Lange, Robert. 2019. »Animal life«. Encyclopedia Britannica. Http://www.britannica.com/place/Australia/Animal-life. 
  • Tourism Australia. 2015. »Australian lifestyle to inspire young French travellers«. Http://www.tourism.australia.com/en/news-and-media/news-stories/australian-lifestyle-to-inspire-young-french-travellers.html. 
  • Wikipedia. 2019. »Geology of Australia«. Wikipedia. Http://en.wikipedia.org/wiki/Geology_of_Australia. 
  • Wikipedia. 2020. »Climate of Australia«. Wikipedia.       Http://en.wikipedia.org/wiki/Climate_of_Australia. 
  • Wikipedia. 2020. »James Cook«. Wikipedia. Http://en.wikipedia.org/wiki/James_Cook. 
  • Worldometers. 2020. »Australia Population«. Worldometers. Http://www.worldometers.info/world-population/australia-population.
  • YouTube. 2019. »Australian Immigrants by Country of Birth (1901-2016)«. Racing Statistics. Http://www.youtube.com/watch?v=lQ27cF6kJj4.


Besedilo: Mišel Podgorski

Fotografija: www.crosswaystravel.com

Pripombe
* E-poštno sporočilo ne bo objavljeno na spletni strani.
I BUILT MY SITE FOR FREE USING