Geografija - kompleksna veda


Definicija, predmet in naloga geografije

Na začetku je potrebno pojasniti samo besedo geografija, ki izvira iz grščine in je sestavljena iz besed geo (Zemlja) ter graphein (opisovati), v prevodu ta naziv ustreza slovenski različici zemljepis. Vse do 19. stoletja je bila geografija predvsem deskriptivna veda, kar pomeni da se je ukvarjala zgolj z opisovanjem celotne Zemlje, njenega površja ter posameznih delov površja. Danes naziv zemljepis ne ustreza več, saj se je geografija skozi svoj razvoj preusmerila od opisovanja pojavov in oblik k preučevanju oziroma raziskovanju. Če laiku postavimo vprašanje ''Kaj je geografija?'' mu bo to v spomin zagotovo priklicalo opise tujih dežel, krajevna imena, imena vrhov, rek, posamezne statistične podatke idr., kar pa v celoti ne ustreza ciljem oziroma nalogam, ki si jih zastavlja geografija. Takšna pojmovanja vede nosijo le enostranski pomen. 

''Geografija je kompleksna veda, ki preučuje razširjenost, vplive in medsebojno soodvisnost tistih naravnih in družbenih pojavov oziroma faktorjev, ki sodelujejo pri oblikovanju zemeljske površinske sfere kot celote oziroma njenih prostorskih delov'' (Vrišer, 2002, str. 5).

''Namen geografije je, da proučuje, ugotavlja in tolmači zakone o vzročni in funkcijski povezavi pojavov na zemeljski površini (prostoru) in njihovi prostorski soodvisnosti (Vrišer, 2002, str. 6).

Zgornji definiciji kratko in bistveno pojasnjujeta pojem geografija. Geografi si zastavljajo cilje, s katerimi skušajo ugotoviti kateri oziroma kakšni pojavi so prisotni na zemeljskem površju, kako in zakaj so takšni, kaj jih medsebojno povezuje in kaj jih povezuje z določenim ozemljem, na katerem so bili najdeni. Velikost ozemlja ni pomembna (lahko je majhno ali veliko). Ker osamljenih pojavov na površju ni, se ob spremembi enega pojava zgodi sprememba številnih drugih pojavov. Geografija preučuje zakonitosti na določenem prostoru, ki različne pojave medsebojno povezujejo v kompleksno podobo zemeljskega površja. Zakonitosti pojavov samih preučujejo druge sistematične vede, geografija od njih le prevzema nekatera spoznanja. Geografija je kompleksna veda in ni le seštevek naravnih ter družbenih pojavov.

Geografiji sorodne in pomožne vede so:

  • astronomija = matematična (planetarna) geografija
  • geologija = geomorfologija
  • meteorologija = klimatogeografija
  • hidrologija = hidrogeografija
  • biologija = biogeografija
  • demografija = geografija prebivalstva
  • urbanizem = urbana geografija
  • ekonomija = ekonomska geografija
  • politologija = politična geografija
  • zgodovina = zgodovinska geografija

Predmet geografskega raziskovanja je zemeljsko površje, pojmujemo ga lahko na več načinov.

Kot geosfera oziroma sloj Zemlje, kjer se stikajo in součinkujejo različne sfere: 

  • zemeljska skorja ali litosfera (iz grščine lithos = kamen)
  • vodovje ali hidrosfera (iz grščine hydor = voda)
  • ozračje ali atmosfera (iz grščine atmos = sopara)
  • živi svet ali biosfera (iz grščine bios = življenje)
  • pedosfera (prsti)
  • antroposfera (človek)


Slika 1: Medsebojno součinkovanje med sferami.


Slika 2: Geosfera.

Kot pokrajina, ki označuje del zemeljskega površja, kjer se prepletajo različni geografski pojavi in prvine (relief, podnebje, vode, raba tal, poljska razdelitev, prebivalstvo idr.). Posledično ima vsaka pokrajina svojski značaj in izgled, kar jo loči od ostalih pokrajin. Kot primer lahko navedemo Goriška Brda, ki so značilna vinogradniška pokrajina. Kot geografsko okolje, kjer se prepletata naravno okolje in okolje, v katerem živi in deluje človeška družba. Človek je preoblikovalec naravnega okolja, ki se stalno spreminja. Kot geografski prostor oziroma tridimenzionalno območje zemeljskega površja.

Naloga geografskega raziskovanja je preučevanje naravnogeografskih (površje, podnebje, vodovje, prst, rastlinstvo in živalstvo) ter družbenogeografskih dejavnikov (prebivalstvo, naselja, gospodarstvo, politične in zgodovinske razmere), ki oblikujejo pokrajino, njihove prepletenosti in soodvisnosti.

Razdelitev geografije

Slika 3: Delitev moderne geografije.

V grobem se geografija deli na splošno (občo) in regionalno geografijo. Splošna geografija ima nomotetični pristop, kar pomeni da raziskuje posamezne pojave na celotnem zemeljskem površju in išče splošne zakonitosti pojava in razvoja. V pretežni meri je analitična veda s horizontalnim pristopom. Spoznanja, ki jih pridobi z individualnimi proučitvami in proučitvami lokalnega značaja, primerja s spoznanji drugod po svetu ter jih skuša strniti v splošne geografske zakone, če je to mogoče. Regionalna geografija preučuje posamezne pokrajine oziroma dele zemeljskega površja. Skuša pojasniti pojave in zakone, ki oblikujejo razmere v neki pokrajini. Idiografski in deskriptivni značaj vede je tradicionalen in opisuje ter pojasnuje individualnost, neponovljivost posameznih regij. Danes je sintetična veda z vertikalnim pristopom, usmerjena v delovanje v pokrajini in reševanje kompleksnih problemov. Regionalna geografija je jedro geografije. Vedi sta med seboj tesno povezani, prva podaja splošen pregled zakonitosti, ki delujejo na celotni zemeljski površini, druga pa konkretna spoznanja o delih zemeljskega površja, je bolj praktična.

Splošna geografija se deli na:

1. Fizična geografija preučuje naravne pojave in procese, ki oblikujejo pokrajino. Njene discipline se osredotočajo na posamezne naravne pojave, ki so del enotnega geografskega okolja.

  • Matematična (planetarna) geografija: preučuje Zemljo kot nebesno telo, njeno obliko, velikost, gibanje, posledice in motnje gibanja. Do 19. stoletja je bila pomembna panoga, kasneje pa je izgubila svoj prvotni pomen. Njena spoznanja omogočajo razlaganje klimatskih razmer ter nekaterih fizikalnih procesov, med njimi plimovanja. Je podlaga orientaciji, kartografiji in geodeziji.
  • Geomorfologija: preučuje relief in reliefne oblike na zemeljskem površju ter morskem dnu. Zanimajo jo endogeni in eksogeni procesi, ki neprestano oblikujejo relief. Relief smatra za eno od komponent, tesno povezano z ostalimi pokrajinotvornimi dejavniki.
  • Klimatogeografija: preučuje podnebje in vpliv podnebnih dogajanj na procese v pokrajini. Zanimajo jo podnebni pasovi, tipi in spreminjanje podnebnih razmer skozi daljše časovno obdobje.
  • Hidrogeografija: preučuje lastnosti morij in kopenskih voda, dinamiko vodnih mas ter součinkovanje z drugimi elementi geografskega okolja.
  • oceanografija (geografija morij)
  • hidrogeografija kopenskih voda: potamologija (tekoče vode), limnologija (jezera), glaciologija (ledeniki) in hidrogeologija (podzemne vode)
  • Pedogeografija: preučuje prsti v medsebojni povezavi naravnih dejavnikov in delovanjem človeka v pokrajini. Zanima jo razporeditev tipov prsti ter vzroki in posledice razporeditve.
  • Biogeografija: preučuje medsebojne zveze med živimi bitji in njihovim življenjskim okoljem, razporeditev organizmov na Zemlji.
  • fitogeografija (geografija rastlinstva)
  • zoogeografija (geografija živalstva)
  • fizična antropogeografija (človek kot naravno bitje)

2. Družbena geografija (socialna geografija, antropogeografija) preučuje zemeljsko površje kot življenjski prostor človeka, ki se prilagaja naravnemu okolju in je hkrati njegov značilni preoblikovalec. Zanimajo jo odnosi med naravo in družbo, kako naravno okolje vpliva na človeško družbo in kako se družba prilagaja naravi. Njen predmet je kulturna pokrajina, splet součinkovanja naravnega okolja in delovanja družbe.

  • Geografija prebivalstva (demogeografija): preučuje prostorsko razmeščenost, razvoj in sestavo prebivalstva kot pokrajinotvornega dejavnika. Zanimajo jo naravno in selitveno gibanje, narodnostna, verska, spolna, starostna sestava prebivalstva idr. Je precej statistična veda.
  • Geografija naselij: preučuje podeželska in mestna naselja. Zanimajo jo lega, razporeditev in gostota človeških naselbin ter njihova fiziognomija (videz), funkcija (vloga) in geneza (nastanek, razvoj) kot sestavni del pokrajine.
  • urbana geografija (mestna geografija)
  • Ekonomska geografija (gospodarska geografija, geografija dela): preučuje dejavnike, rezultate in učinke človekovega delovanja v pokrajini. Zanimajo jo odnosi med gospodarstvom ter naravnimi in družbenimi razmerami, gospodarska območja idr.
  • agrarna geografija
  • industrijska geografija
  • geografija prometa
  • geografija turizma
  • geografija oskrbe
  • geografija izmenjave dobrin
  • Politična geografija: preučuje političnoteritorialne, upravno-politične enote in politični razvoj družbe ter njihov vpliv na razvoj pokrajin.
  • geopolitika
  • Zgodovinska geografija: skuša rekonstruirati zlasti družbenogeografske razmere v določenem zgodovinskem obdobju. Obravnava sedanje geografsko stanje kot posledico zgodovinskega razvoja.

Regionalizacija, dualizmi v geografiji ter vloga in pomen geografske vede

Za razumevanje pojma regionalizacija je potrebno razjasniti pojem regija, ki označuje enoten del zemeljskega površja s svojskimi pokrajinskimi sestavinami in procesi, kateri se medsebojno prepletajo ter součinkujejo. To ustvarja pokrajino z enakimi naravnimi in/ali družbenimi značilnostmi. Regionalizacijo razumemo kot delitev oziroma členitev zemeljskega površja na regije, na podlagi načel posebnosti in posamičnosti. Meje med posameznimi pokrajinami so težje določljive zaradi prehodnosti pokrajinotvornih sestavin. Znotraj regionalizacije imamo pojem tipizacija, ki deli ozemlje glede na izbran tip pokrajinotvorne prvine (po načelu podobnosti). Lahko imamo vinogradniške, industrijske, turistične, gorske pokrajine idr.

Slika 4: Tipi pokrajin.

Kriteriji po katerih ločimo posamezne pokrajine so:

  • fiziognomija (izgled) = kotlina, porečje, gorovje
  • homogenost (enotnost) = kraška, industrijska pokrajina, rudarsko ozemlje, območje z narodnostno manjšino
  • funkcijske povezave = gravitacija pokrajin k središčem
  • delitev na celine = osnovna delitev na regije

Glede na izhodišča regionalizacij regije delimo na:

  • naravne ali fiziognomske regije = videz pokrajine
  • homogene regije = podobna gospodarska in socialna sestava
  • funkcijske ali nodalne regije = gospodarske in socialne povezave, stik (mesto z zaledjem)
  • upravne regije = občine in upravne enote
  • identitetne regije = pripadnost socialnim skupinam (jezik, vera, običaji)

Po velikosti ločimo:

  • makroregije = velike pokrajine
  • mezoregije = srednje-velike pokrajine
  • mikroregije = majhne pokrajine
Glede na predmet geografskega raziskovanja se je geografija že v antiki delila na geographio generalis in geographio regionalis, danes jo delimo na splošno (občo) in regionalno, splošno pa še naprej na fizično in družbeno geografijo. Sicer pa je stroga delitev znanosti na naravoslovne in družboslovne vsebine nesprejemljiva, saj se naravni pojavi in procesi neprestano prepletajo in medsebojno součinkujejo z družbenimi. Monistična geografija je kompleksna veda, ki združuje in povezuje naravoslovna in družboslovna spoznanja. Determinizem in posibilizem označujeta dojemanje odnosov med naravnim okoljem in družbo. Dvojnosti v geografiji sta tudi nomotetični in idiografski pristop, ki izhajata iz metodološkega pristopa.

Primer determinizma:

  • Friedrich Ratzel - odločilen vpliv naravnega okolja na razporeditev prebivalstva, njegove dejavnosti in način življenja.

Primer posibilizma:

  • Vidal de la Blache - človekova sposobnost prilagajanja naravnim razmeram in njihovo izkoriščanje glede na zmožnosti in potrebe družbe.

Slika 5: Metodološki pristopi v geografiji.

Geografija nosi znanstveni pomen, ki izhaja iz geografije kot kompleksne in sintetične znanstvene vede ter predmeta njenega preučevanja (spoznavanje novih zakonitosti). Je aplikativna (uporabna) veda, saj rešuje kompleksne izzive v pokrajini (regionalno planiranje, varstvo okolja in narave, regionalni razvoj, razvoj turizma, prometa, kmetijstva, upravljanje virov okolja, trajnostni razvoj in ostali izzivi). Vzgojni in izobraževalni pomen služi k splošni razgledanosti in učenju (poznavanje domačega kraja, domovine in sveta, vzgoja geografskega mišljenja, odnosi med človekom in naravnim okoljem ter funkcijska organizacija prostora).


Viri in literatura

  • Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M. (ur.), 2005. Geografski terminološki slovar, Ljubljana, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, 451 str.
  • Kladnik, D., 1999. Leksikon geografije podeželja. Ljubljana, Inštitut za geografijo, 318 str.
  • Vresk, M. 1997. Uvod u geografiju: Razvoj, struktura, metodologija. Zagreb, Školska knjiga, 304 str.
  • Vrišer, I. 2002. Uvod v geografijo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 414 str.


Avtor besedila: Mišel Podgorski

Fotografije prevzete iz interneta.

Pripombe
* E-poštno sporočilo ne bo objavljeno na spletni strani.
I BUILT MY SITE FOR FREE USING