Naravnogeografske značilnosti Parka Škocjanske jame


Slika 1: Zemljevid območja Regijskega parka Škocjanske jame (Javni zavod Park Škocjanske jame 2015e).

1. REGIJSKI PARK ŠKOCJANSKE JAME

Škocjanske jame so bile zaradi izjemne naravne pestrosti leta 1986 uvrščene na UNESCOV seznam svetovne dediščine. Po osamosvojitvi Slovenije je Državni zbor RS leta 1996 ustanovil Regijski park Škocjanske jame, z namenom ohranjanja edinstvenega naravnega in občutljivega kraškega okolja svetovnega pomena. Kot upravitelja so določili Javni zavod Park Škocjanske jame (Zorman 1998). Jame so od leta 1999 na seznamu Ramsarske konvencije, saj predstavljajo pomembno podzemno mokrišče. V program Človek in biosfera, kot osrednji del Kraškega biosfernega območja, so bile vključene leta 2004 (Javni zavod Park Škocjanske jame 2015a). 

Regijski park Škocjanske jame se nahaja v jugozahodni Sloveniji in je del Matičnega (Klasičnega) Krasa. V celoti leži znotraj ozemlja občine Divača. Po površini obsega območje v velikosti 413 hektarjev (Javni zavod Park Škocjanske jame 2015a). »Razprostira se od severozahodnega vznožja flišnih Brkinov na vzhodu do vzhodnega dela divaškega Krasa na zahodu, osrednji del pa predstavlja soteska reke Reke« (Zorman 1998, 5). Zaradi prehoda reke s flišne kamninske podlage na karbonatno so Škocjanske jame značilen primer kontaktnega krasa (Zorman 1998). Vplivno območje parka zajema porečje Reke celoti, ki meri 450 km² (Javni zavod Park Škocjanske jame 2015b).

Glavno naravnogeografsko posebnost območja predstavljajo Škocjanske jame, številne udornice v okolici in reka Reka, največja ponikalnica v Sloveniji. Regijski park pa skriva tudi bogato kulturno dediščino s kar 37 kulturnimi spomeniki. Znotraj parka se nahajajo vasi s tipično kraško arhitekturo: Škocjan, Betanja in Matavun (Zorman 1998). Škocjan leži na naravnem mostu, nad Škocjanskimi jamami ter udornicama Mala in Velika dolina (njegova lega ni naključna). Naselje ima srednjeveško tlorisno zasnovo, območje pa je bilo poseljeno že v prazgodovini, na kar nakazujejo številne arheološke najdbe. Jame in naselje nosijo ime po sv. Kancijanu, kateremu je posvečena tukajšnja cerkev (Javni zavod Park Škocjanske jame 2015c).

2. NARAVNOGEOGRAFSKE POSEBNOSTI

Tok ponikalnice Reke, ki v dolžino meri 52,1 km, se začne na hrvaškem ozemlju. Izvira na nadmorski višini 718 m, ob severovzhodnem pobočju kopastega vrha Dleto (Počkar 2013). Sprva teče več kilometrov po neprepustni kamninski podlagi (flišu), v Vremski dolini pa prestopi na prepustno kraško podlago (apnenec). Med Škofljami in Škocjanskimi jamami je ustvarila 3 km dolgo apneniško sotesko. Pred ponorom, reka teče skozi Mahorčičevo in Mariničevo jamo ter pod naravnim mostom med Malo in Veliko dolino (Perko in sodelavci 1998). Na koncu Škocjanskih jam ponika v sifon, njene vode pa se ponovno pojavijo v Kačni jami (Stepišnik 2017). Reka s seboj prenaša veliko količino plavja, flišni in apneniški prod iz zaledja ter grušč, ki nastaja kot posledica širjenja udornic. V podzemlje letno vnese 23.500 m³ gradiva (Perko in sodelavci 1998).         

Njena izjemnost se prav tako kaže v vodnatosti, saj leži na območju podnebnih razmer, kjer so pogoste padavine v obliki močnejših nalivov. Posledica nalivov so hitre in kratkotrajne poplave, ki se pojavljajo vzdolž celotnega dolinskega toka Reke. »Razmerje med visoko in nizko vodo je kar 1 : 2419« (Mihevc 2001, 52). Visoke vode so ob poplavah značilne tudi za jame, vendar so njihova opazovanja redkejša. Leta 1965 je v Škocjanskih jamah voda dosegla višino 321 m, še višje pa se je povzpela ob poplavi leta 1929, in sicer 346 m visoko (Mihevc 2001).

2.1 Divaški kras

Uravnan nižji svet, na nadmorskih višinah med 420 in 450 m, ki ga obkrožajo Gabrška brda na severu, Vremščica z Vremsko dolino na vzhodu, Brkini na jugu in Taborska brda na zahodu, se imenuje Divaški kras. Za pokrajino, ki jo pretežno gradijo zgornjekredni apnenci, so značilni številni kraški pojavi, med katerimi je največ vrtač, udornic in jam. Ker leži v bližini stika z eocenskimi fliši, je tukaj prisoten kontaktni kras. Severno od Divače poteka Divaški prelom (Stepišnik 2017). Velik jamski splet na Divaškem krasu predstavljata Kačna jama in Škocjanske jame, v okolici pa je 27 večjih udornic (Preglednica 1).

Ime udorniceNadmorska višina dnaPovprečni polmerPovprečna globinaProstornina (m³)
Velika dolina2711281293.307.067
Mala dolina3549242551.752
Dol Globočak353232675.676.833
Sapendol366155431.612.298
Dol Lisična345164803.359.247
Mali dol391184442.346.322
Dol Sokolak I350177633.091.571
Lesendol420170381.697.347
Jablanac41612937957.798
Bušljevec4336720137.500
V dolu42411824509.640
Dol Sokolak II357195643.773.400

Preglednica 1: Udornice znotraj Regijskega parka Škocjanske jame (Stepišnik 2017, 36).

Udornice na Divaškem krasu, ki jih domačini imenujejo dol ali dolina, poleg vrtač predstavljajo poglavitno površinsko reliefno obliko (Mihevc 2001). Z nastankom in razvojem udornic so se ukvarjali številni raziskovalci. Po Gamsu (1983) in Gospodariču (1984) je njihov nastanek povezan s štirimi različnimi fazami, ki temeljijo na spreminjanju toka ponikalnice Reke v podzemlju. S prvo fazo je nastal niz udornic Jablanac–Robidnik  na severu, v drugi fazi so se izoblikovale udornice, ki ležijo južno od Škocjanskih jam (Dršivnik, Sokolak I in Sokolak II, Gospojček, Dol v Bleke idr.), s tretjo fazo je povezan bolj severni tok Reke pod udornicama Sapendol in Lisična, v četrti fazi se je tok Reke prestavil južneje, kjer teče še danes (Stepišnik 2017). Razporejenost udornic v dva niza je odvisna od geološke strukture. Na severu prevladujejo bolj plitve udornice, medtem ko so na jugu bolj globoke s strmejšim obodom (Mihevc 2001).

Velika in Mala dolina nad Škocjanskimi jamami pripadata južnemu nizu. Sta udornici z dejavnim odnašanjem v njihovih dneh ter izrazito podaljšanostjo v smeri sever–jug. Vzrok za razpotegnjenost je verjetno posledica poteka razpoklinskih con. Skalnat obod udornic je delno povezan z litološko zgradbo (masivni in odporni apnenci). Na intenzivne geomorfološke procese, s pomočjo katerih se udornice širijo, kažejo stene in melišča pod njimi. (Stepišnik 2017; Mihevc 2001).  

Okroglica je 76 m globoko in 40 m široko brezno na južnem robu vasi Škocjan. Pod njim se nahaja Mahorčičeva jama. Nastanek brezna se verjetno navezuje na pospešeno krušenje, raztapljanje in podiranje kamnine ob prelomu. Značilne mikroklimatske razmere omogočajo življenje nekaterim posebnim živalskim in rastlinskim vrstam. Tok reke po dnu Mahorčičeve jame namreč povzroča dviganje vlažnega zraka skozi brezno (Peric in Hribar 2010).

Kačna jama se nahaja zahodno od Divače. Izoblikovana je v skladovitih apnencih in dolomitiziranih apnencih kredne starosti. Njeno posebnost predstavlja 186 m globoko vhodno brezno, ki leži na dnu večje vrtače, na nadmorski višini 435 m (Vrhovec 2019). Jama nima enotnega rova kot Škocjanske jame, ampak je v dveh etažah (Cerkvenik 2006). Po jamskem aktivnem vodnem rovu teče Reka (Mihevc 2001).

Slika 2: Nad udornicama Velika in Mala dolina ter ponorom Reke v Škocjanske jame (fotografija: Uroš Stepišnik).

3. ŠKOCJANSKE JAME

3.1 Zgodovina raziskovanja

Že iz obdobja antike imamo prve osamljene poizkuse raziskovanja toka podzemne Reke. Interpretacije Pozidonija iz Apameje, o povezavi med Reko in izviri Timave ob morju, so bile pravilne. Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske dokaj natančno prikazal ponor Reke v Škocjanske jame. Ferrante Imperato, lekarnar iz Neaplja, je leta 1599 objavil zaključke prve znanstvene raziskave, ko je povezavo med rekama skušal dokazati s pomočjo plovcev (Cerkvenik in Peric 2019). Prva resna raziskovanja datirajo v prvo polovico 19. stoletja. Odkrivanje kraškega podzemlja je bilo pomembno predvsem z vidika oskrbe z vodo in za razvoj turizma  (Mihevc 2001). Na dnu udornic Velike in Male doline ter pri ponoru Reke, so domačini že od nekdaj zajemali pitno vodo (Gams 2004). Tveganost začetnih raziskav je bila precejšnja, saj so morali v živo skalo vklesati poti, dolge več kilometrov, ponekod tudi 100 m visoko nad tokom deroče reke. Za osvetlitev so takrat uporabljali sveče ali oljenke (Zorman 1998).

Za začetek sodobnega jamskega turizma se šteje leto 1819, ko je deželni svetnik Matej Tominc dal zgraditi oziroma obnoviti stopnice do dna Velike doline. Po njem je dobila ime Tominčeva jama. Prvega januarja istega leta naj bi začeli tudi voditi vpisno knjigo obiskovalcev. Leto 1884 predstavlja prelomnico v raziskovanju Škocjanskih jam, ko so se z ustanovitvijo jamarskega odseka pri Primorski sekciji Nemškega in avstrijskega planinskega društva v Trstu začele sistematične raziskave. V 20. stoletju, vse do 15. septembra 1991, ni bilo konkretnejših raziskav (Preglednica 2) (Javni zavod Park Škocjanske jame 2015d).

Leto raziskovanjaOdkritjaRaziskovalci
4300–2400 pr. n. št.Poselitev Tominčeve jame, Ozke špiljeČloveška bivališča (arheološke najdbe)
4. stol. pr. n. št.Pisni viriPseudoskilaks
135–50 pr. n. št.Pisni viriPozidonij
1599Prvi sledilni poizkusImperato
1815Mahorčičeva jamaEggenhofer
1839Rudolfova jamaJakob Svetina, Ivan Rudolf
1851Müllerjeva dvoranaAdolf Schmidl
1888Prvi zemljevid jameAnton Hanke
1890Mrtvo jezero (sifon)A. Hanke, F. Müller, J. Marinič, P. Antončič, brata Cerkvenik
1904Tiha jamaAnton, Franc in Jože Cerkvenik, Jože Nedoh
1991Odkritje novih delov jame, za Mrtvim jezeromJanko Brajnik, Samo Morel

Preglednica 2: Kronologija raziskovanja podzemlja Škocjanskih jam in izvirov Timave (Javni zavod Park Škocjanske jame 2015d).

Slika 3: Kronološka skica odkritij v podzemlju Škocjanskih jam (Javni zavod Park Škocjanske jame 2015d).

3.2 Geološke razmere

Na območju Škocjanskih jam  prevladujejo kamnine kredne in paleocenske starosti. Ločimo tri litološke enote, med katerimi je najstarejša Sežanska formacija, vmesna Lipiška formacija, najmlajša pa Liburnijska formacija (Šebela 2018). Sežansko formacijo, z debelino od 400 do 500 m, gradi plastovit apnenec z redkimi rudistnimi biostromami. V njej so nastale Mahorčičeva in Mariničeva jama, Schmidlova dvorana ter Tominčeva jama. Šumeča jama in Hankejev kanal pripadata Lipiški formaciji, ki leži nad Sežansko, in je debela od 250 do 400 m. Njen predstavnik je plastovit in masiven apnenec z rudistnimi biostromami in biohermami. Najvišje leži Liburnijska formacija s plastovitimi in ploščatimi apnenci, v katerih je nastal južni del Velike dvorane. Njena debelina znaša od 50 do 300 m (Šebela 2009, 2018). V okolici Škocjanskih jam imamo turonske apnence, ki so del Repenske formacije, njihova predstavnika pa sta pelagični apnenec in masivni delno prekristalizirani apnenec s premeščenimi rudisti. Na površju južno od Škocjanskih jam se znotraj Liburnijske formacije nahaja slivski apnenec (plastovit, prevladuje miliolidni apnenec). Na območju sta prisotna tudi eocenski fliš (laporji, peščenjaki, breče in konglomerat) ter naplavine (Šebela 2009). »Pomembnejše kot litološke so strukturne razlike v kamnini, predvsem plastovitost ter tektonska porušenost«, pa ugotavlja Mihevc (2001, 55).

3.3 Morfološke oblike v Škocjanskih jamah

V jamah in na njihovem obodu so prisotne številne drobne erozijske in korozijske reliefne oblike, ki jih je ustvarila voda. Nekatere oblike so značilne samo za Škocjanske jame, in jih drugod ne najdemo. Takšne so ozke, podolgovate fasete z ostrimi bočnimi prehodi (Mihevc 2001). »Fasete so majhne ovalne vdolbine, ki merijo od 1 do 10 cm. Globoke so do nekaj cm, v podolžnem profilu so asimetrične. Nastanejo zaradi vrtinčenja vode, ob steni kanala. Na njihov nastanek bistveno vplivata sestava in razpokanost kamnine« (Stepišnik 2020, 45). Ob visokih vodah reka s seboj prenaša večjo količino plavja (prod), s katerim udarja v nekatere površine ter jih tako brusi in gladi. Zato imamo na obodu Škocjanskih jam prisotne številne erozijske oblike. »Erozijskega nastanka so draslje (vodni mlini ali erozijski lonci). Te kotanje izdela vrtinčasta voda s prodniki, s katerimi brusi tla rova« (Stepišnik 2011, 70).

Med drobnimi oblikami velja izpostaviti tudi raze, ki se nahajajo na zaobljenih blokih v rečni strugi (Mihevc 2001). Jamske oblike večjih dimenzij predstavljajo rovi. S preučevanjem njihove oblikovanosti lahko ugotovimo, kako je nastal jamski sistem. Mihevc (2001) loči »incialne rove, rove, ki jih je oblikovala Reka ter rove, ki so bili po oblikovanju spremenjeni predvsem zaradi podiranja«. Nastanek incialnih rovov je povezan s prehodom iz laminarnega v turbulentni režim vodnega toka. Po velikosti gre za majhne rove, nastale v freatični coni, v ohranjenem prvotnem stanju. Paragenetski rovi so nastali s procesom parageneze, ki je značilen za jame kontaktnega krasa. Gre za širjenje incialnih oblik navzgor, katerega rezultat so daljše vodoravne jame (Mihevc 2001; Stepišnik 2020). »Ponvice so pogosta oblika sige, nastajajo z izločanjem kalcita z dokaj stalnim tokom, ki ploskovno teče po nagnjenem površju« (Stepišnik 2011, 90).

3.4 Opis nekaterih jam

Mahorčičeva in Mariničeva jama predstavljata enotni rov in vstopno mesto ponikalnice Reke v podzemlje. Reka ponikne na nadmorski višini 317 m in premaga višinsko razliko 17 m proti dnu Male doline. Vhod v Tominčevo jamo je v severnem delu udornice Velika dolina, na nadmorski višini 312 m. Šumeča jama se nahaja na začetku Škocjanskih jam. Poteka v smeri sever–jug. Povezana je z Dvorano ponvic in Rudolfovo dvorano na severu ter Tiho jamo in Hankejevim kanalom na jugu. V dolžino meri 250 m, največja širina pa znaša 80 m. Zapolnjuje prostor 870.000 m³, s površino 16.700 m². Reka v jami ustvari brzice in dva slapova ter se pri tem spusti za 11 m (Mihevc 2001). Hankejev kanal leži med Müllerjevo in Martelovo dvorano in predstavlja najdaljši enotni rov v Škocjanskih jamah. Kjer je rov malo bolj razširjen, se nahajajo posamezne dvorane, ki so jih raziskovalci poimenovali: Putickova, Rinaldinijeva, Deževna dvorana idr. Martelova dvorana je največja dvorana v Škocjanskih jamah in na Krasu. Njena prostornina znaša 2.100.000 m³, dolga je 308 m ter na najširšem mestu široka 123 m (Mihevc 2001).

Jamski splet Škocjanskih jam v skupni dolžini presega 6 km. Starost jam je več milijonov let. Najvišjo točko predstavlja Štefanjino razgledišče na nadmorski višini 435 m, medtem ko najnižjo Mrtvo jezero (212 m). Temperatura v suhem delu jame znaša 12 °C, v vodnem delu pa ima razpon 0–20 °C. Od kapniških oblik v jami velja izpostaviti Dvorano ponvic, dvorano Orgel, Veliko dvorano z orjaškimi stalagmiti (Orjak je visok 15 m) ter Paradiž s sigovimi kopami. Reka je v jami ustvarila kar 26 slapov. Škocjanske jame nudijo dom več vrstam netopirjev, svetovno znanemu močerilu ter endemičnim vrstam podzemnih rakcev in hroščev. (Javni zavod Park Škocjanske jame 2015a).

Slika 4: Tloris Škocjanskih jam (Javni zavod Park Škocjanske jame 2015a).

Terminološki pojmi v članku:

  1. Kontaktni kras: »Območje, ki leži na aktivnem hidrološkem stiku med fluvialnim in kraškim geomorfnim sistemom« (Stepišnik 2020, 90).
  2. Udornica: »Kraška kotanja, ki nastane s postopnim udiranjem ter mehanskim in kemičnim odnašanjem kamnine s podzemnim vodnim tokom. Z Notranjske izvirata lokalni poimenovanji kukava in koliševka« (Stepišnik 2020, 68).
  3. Ponikalnica: »Vodni tok, ki ponikne v kraško podzemlje. Tudi ponornica.« (Stepišnik 2011, 132).
  4. Ponor: »Večja vodna odprtina oziroma jama, v katero teče potok ali reka« (Stepišnik 2020, 36).
  5. Divaški prelom: »Prelom v dinarski smeri od Opatjega sela na severozahodu, mimo Gorjanskega, Krepelj do Divače na jugovzhodu« (Pleničar in sodelavci 2006, 63).
  6. Razpoklinska cona: »Bolj ali manj gost, do več 100 m širok usmerjen sistem razpok. Premiki ob razpokah so neznatni ali zelo majhni« (Stepišnik 2011, 134).
  7. Brezno: »Navpična ali strma jama, bolj globoka kot široka« (Stepišnik 2011, 126).
  8. Formacija: »Litološka enota, ki združuje več členov, ki so skupki različnih tipov kamnin s podobnimi litološkimi značilnostmi, nastalimi navadno v neprekinjenem procesu, npr. flišna formacija, Sežanska formacija« (Pleničar in sodelavci 2006, 83).
  9. Laminarni tok: »Vodni tok, pri katerem se posamezni vodni sloji zelo počasi gibljejo drug ob drugem, ne da bi se med seboj mešali« (Bufon in sodelavci 2005, 197). 
  10. Freatična ali nasičena cona»Najnižja cona kraškega vodonosnika, ki jo literatura imenuje tudi prežeta cona. Pore v tej coni so stalno zapolnjene z vodo. Delimo jo na dinamofreatično in notefreatično cono« (Stepišnik 2011, 54). 
  11. Siga»Odkladnina kalcijevega karbonata iz zasičene jamske vode« (Stepišnik 2011, 135).
  12. Stalagmiti: »Kapniki, ki rastejo iz tal navzgor. Največkrat imajo nad seboj rastoč stalaktit, od koder kapljice ali vodni curki padajo na vrh stalagmitov. Kadar je višina padanja majhna, imajo stožčasto obliko, kadar pa je velika, pa se voda ob udarcu razprši, zato so vrhovi popolnoma ravni« (Stepišnik 2020, 53).

4. VIRI IN LITERATURA

  • Bufon Milan, Andrej Černe, Ivan Gams, Matjaž Jeršič, Igor Jurinčič, Drago Kladnik, Vladimir Kokole, Blaž Komac, Marko Krevs, Jurij Kunaver, Franc Lovrenčak, Milan Natek, Breda Ogorelc, Milan Orožen Adamič, Miha Pavšek, Drago Perko, Dušan Plut, Darko Radinja, Marjan Ravbar, Aleš Smrekar, Metka Špes in Matija Zorn. 2005. Geografski terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 
  • Cerkvenik, Rosana. 2006. »Speleološke značilnosti Krasa«. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. 
  • Cerkvenik, Rosana, Borut Peric. 2019. »Dvesto let raziskovanja in razvoja turizma v Škocjanskih jamah«. Geografski obzornik 66 (2): 24–31. 
  • Gams, Ivan. 1983. »Škocjanski kras kot vzorec kontaktnega krasa«. Mednarodni simpozij: Zaščita Krasa ob 160–letnici turističnega razvoja Škocjanskih jam, Lipica 7.–9. oktobra 1982, ur. France Habe, 22–26. Sežana. 
  • Gams, Ivan. 2004. Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana: Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU. 
  • Gospodarič, Rado. 1984. »O starosti sige v Škocjanskih jamah«. Mednarodni simpozij: Zaščita Krasa ob 160–letnici turističnega razvoja Škocjanskih jam, Lipica 7.–9. oktobra 1982, ur. France Habe, 10–21. Sežana. 
  • Javni zavod Park Škocjanske jame. 2015a. »Škocjanske jame: Osebna izkaznica jam«. Park Škocjanske jame, Slovenija. Http://www.park-skocjanske-jame.si/vsebina/skocjanske-jame/osebna-izkaznica-jam. 
  • Javni zavod Park Škocjanske jame. 2015b. »Zavarovano območje: Vplivno območje«. Park Škocjanske jame, Slovenija. Http://www.park-skocjanske-jame.si/vsebina/zavarovano-obmocje/vplivno-obmocje. 
  • Javni zavod Park Škocjanske jame. 2015c. »Zavarovano območje: Kulturna dediščina«. Park Škocjanske jame, Slovenija. Http://www.park-skocjanske-jame.si/vsebina/zavarovano-obmocje/kulturna-dediscina. 
  • Javni zavod Park Škocjanske jame. 2015d. »Škocjanske jame: Zgodovina raziskovanja«. Park Škocjanske jame, Slovenija. Http://www.park-skocjanske-jame.si/vsebina/skocjanske-jame/zgodovina-raziskovanja. 
  • Javni zavod Park Škocjanske jame. 2015e. »Zavarovano območje: Opis in zemljevid«. Park Škocjanske jame, Slovenija. Http://www.park-skocjanske-jame.si/vsebina/zavarovano-obmocje/zemljevid-in-opis. 
  • Mihevc, Andrej. 2001. Speleogeneza Divaškega krasa. Ljubljana: Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU. 
  • Peric, Borut in Matjaž Hribar. 2010. »Okroglica«. ZRC SAZU. DEDI – Digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine Slovenije. Http://www.dedi.si/dediscina/144-okroglica. 
  • Perko, Drago, Milan Orožen Adamič, Borut Belec, Anton Brancelj, Jerneja Fridl, Matej Gabrovec, Milan Natek, Miha Pavšek in Maja Topole. 1998. Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
  • Pleničar, Mario, Jože Duhovnik, Dragica Strmole, Jernej Pavšič, Vida Pohar, Polona Kralj, Dušan Kuščer, Rajko Pavlovec in Danilo Ravnik. 2006. Geološki terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 
  • Počkar, Tina. 2013. »Hidrogeografske značilnosti povirnega dela Reke«. Magistrsko delo. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije. 
  • Stepišnik, Uroš. 2011. Fizična geografija krasa. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 
  • Stepišnik, Uroš. 2017. Udornice v Sloveniji. E-Geograff 1. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 
  • Stepišnik, Uroš. 2020. Fizična geografija krasa. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 
  • Šebela, Stanka. 2009. »Structural geology of the Škocjan Caves«. Acta Carsologica 38 (2–3): 165–177. 
  • Šebela, Stanka. 2018. »Geološke značilnosti erozijskih oken na primeru Škocjanskih jam«. Raziskovanje s področja geodezije in geofizike, ur. Miran Kuhar in sodelavci, 7–12. Ljubljana: Slovensko združenje za geodezijo in geofiziko. 
  • Vrhovec, Valentina. 2019. »Primerjava geoinformacijskih metod za zaznavanje jamskih vhodov na podlagi LIDARsko zajetih podatkov«. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.
  • Zorman, Tomaž. 1998. »Regijski park Škocjanske jame«. Naše jame 40: 5–10.


Avtor besedila: Mišel Podgorski

Fotografija: hotel-prunk.si

02Jul
15Aug
Pripombe
* E-poštno sporočilo ne bo objavljeno na spletni strani.
I BUILT MY SITE FOR FREE USING