Slap je padajoči vodni tok prek strme ali navpične stopnje, ki ima nagib več kot 45°. Sestavljen je iz ustja slapu, stene, vodnega pramena in podnožja, kjer običajno pada v tolmun. Slapove po višini delimo na brzice, kaskade (do 2 m), skočnike (2-5 m), šumnike, majhne slapove (5-15 m), srednje visoke slapove (15-30 m) in visoke (velike) slapove ali katarakte (več kot 30 m). Slapišče je odsek vodnega toka z več zaporednimi ali med seboj povezanimi slapovi. Po geološkem nastanku ločimo rastoče in nižajoče slapove. Rastoči slapovi so značilni za kraški svet, kjer je v vodi prisoten kalcijev karbonat (lehnjakovi slapovi na Krki). Nižajoči slapovi so podvrženi geomorfnim procesom kot sta erozija in korozija. Delimo jih na umikajoče (Vintgarski in Nemiljski šum) in dolbeče slapove, med katerimi poznamo kamninsko pogojene (Jermanov slap), tektonske (Savica), obvisele (Peričnik) in pregradne slapove (Čedca). Za vodotoke, ki imajo stalen pretok vode so značilni stalni slapovi, za hudournike, ki se pojavljajo ob obilnejših padavinah in taljenju snega pa občasni (Govic). Poznamo tudi podzemne (jama Pekel) in ponorne slapove (Ocizla).
V Sloveniji imamo preko 300 stalnih slapov, kar kaže na izredno vodno bogastvo. Med najvišje slapove, ki presegajo 100 m višine sodijo Kloma, Skok, Veliki Drsnik, Paverjev slap, Boka, Suha, Brinta in Martuljški slapovi. Drugi bolj znani slovenski slapovi so še Zgornji in Spodnji Peričnik, Savica, Rinka, Kozjak, Vintgarski šum, Virje, Čedca, Orglice idr. Več spodaj v tabeli.
Viri in literatura
Besedilo: Mišel Podgorski
Slap Virje, foto: Günther Reissner