Izočrte ali izolinije so po definiciji črte na zemljevidu, ki povezujejo kraje z enakim pojavom, vrednostjo ali intenzivnostjo (Geografski terminološki slovar, 2005). Tokrat izpostavljam izohipse imenovane tudi plastnice oziroma višinske črte. Na karti vežejo vse točke enake nadmorske višine in predstavljajo poglavitni način za prikazovanje reliefa. Leta 1728 jih je iznašel nizozemski inženir Cruquius, vendar dolgo niso bile v veljavi. Prvič so bile uporabljene leta 1791 na zemljevidu Francije (Dupain-Triel). Za pojasnilo navajam neko vzpetino, ki jo razrežemo z vzporednimi ravninami na enako debele višinske plasti. Kjer te ravnine sekajo pobočja potekajo višinske črte. Ekvidistanca (DTK25 – 10 m, DTK50 – 20 m) je navpična razdalja (višinska razlika) med posameznimi plastnicami ter je povsod enake vrednosti. Vodoravne razdalje med njimi pa so precej različne in odvisne od naklonskega kota pobočij (položnejše pobočje – večje, strmo pobočje – manjše razdalje). V primeru popolnoma navpične stene se izohipse strnejo v eno črto. Če povzamem nam zemljevid z višinskimi črtami pokaže strmino pobočij in višino vsake točke. Posebnost na zemeljskem površju in posledično karti predstavljajo vdolbine (npr. vrtače in uvale), katere imajo znak v obliki črtice, vrisan v najbolj globoko ležečo izohipso. Glavne plastnice so označene z absolutno nadmorsko višino, kar nam omogoča lažje branje karte.
DTK25 – državna topografska karta v merilu 1:25.000
DTK50 – državna topografska karta v merilu 1:50.000
Viri in literatura
Avtor besedila: Mišel Podgorski
Fotografija prevzeta z interneta.