Planinsko pašništvo oziroma planšarstvo (planvanje), ki označuje pašo živine ter pridelavo mleka in mlečnih izdelkov na visokogorskih planinah, je bilo v preteklosti pomembna gospodarska dejavnost. Na območju Slovenije je bilo razširjeno od Julijskih Alp na zahodu preko Karavank do Kamniško-Savinjskih Alp na vzhodu. V Trenti, na Tolminskem in v Bohinju se je razvila večstopenjska oblika sezonske paše, saj je bila živinoreja v kmečkem gospodarstvu najpomembnejša dejavnost. Živino so pozimi redili v hlevih, v drugih letnih časih pa pasli, in sicer zgodaj spomladi na skupnih vaških travnikih, pozno spomladi v nižjih planinah, poleti v visokih planinah, zgodaj jeseni na pašnikih in travnikih, pozno jeseni na travnikih v senožetnih planinah ali rovtih ter na koncu do prvega snega na pašnikih in travnikih okoli vasi. Izraz senožet (tudi rovt, rut, rutič, košenica ali črča, ljudsko v Julijskih Alpah predplanina) v agrarni geografiji označuje manj kakovosten travnik, ki se navadno kosi samo enkrat na leto. Badjura (Ljudska geografija, 1953) pravi, da po rovtih kosijo, po planinah pa le pasejo. Iz izraza rovt je izpeljanih veliko toponimov (predvsem naselbinskih imen) v Sloveniji, med njimi omenimo Rut, Plavški rovt in Rovtarsko hribovje.
Trenta je ledeniška dolina, ki se nahaja v povirnem delu reke Soče, na severozahodu Slovenije. Med prvimi prebivalci doline naj bi bili lovci in pastirji, dokumentirana poselitev Trente pa sega v 15. stoletje, v čas odkritja železove rude (železarstvo in fužinarstvo). Nekateri viri pričajo o prihodu prvih stalnih prebivalcev iz Južne Tirolske in Poadižja, o čemur naj bi govorilo ime Trenta, ki spominja na ime mesta Trento (Trident). Po drugih virih naj bi bilo ime Trenta ostanek kulturne dediščine alpskih staroselcev. Po usahnjenju železarstva se je veliko prebivalstva izselilo iz doline, preostali Trentarji pa so se preživljali predvsem s kmetijstvom, planšarstvom (predvsem drobnica), gozdarstvom, rudarstvom, gorskim vodništvom in divjim lovom. Nekdanje Trentarske planine so danes večinoma ugasle ter prepuščene zaraščanju z grmovjem in gozdom.
Za najstarejše planine v Trenti veljajo Dolinske planine, ki so jih uporabljali planšarji iz Zgornjesavske doline, zato jih gospodarsko uvrščamo med Zgornjesavske planine. To so planine Trenta, Prisojnik in Velika planina. Zaradi preseganja geografskih meja svojih uporabnikov so v preteklosti spadala med sporna zemljišča. Na območju Zadnje Trente, kjer visok greben Julijskih Alp (naravna ločnica, razvodnica med Jadranskim in Črnim morjem) predstavlja pomembno politično mejo, je med dolinskimi in bovškimi planšarji nastal spor, ki je trajal skoraj 500 let vse do propada zgoraj omenjenih planin. Na Trentarskih planinah so pasli drobnico (ovce), medtem ko so Dolinske planine bile namenjene paši jalove goveje živine. Trentarski tip gospodarskih poslopij je bil do strehe kamnit, ostali deli pa so bili leseni, ponekod se pojavi tudi pločevina kot dodatni gradbeni material. Hudrt in hrami so bili razporejeni eden nad drugim pravokotno na teren ali pa ločeni v več poslopij. Osrednji prostor je predstavljala predelovalnica mleka. Dolinski tip poslopja je bil bolj skromen, in sicer lesena brunarica, grajena iz obtesanih brun, v vogalu povezanih na brade. V brunarici se je nahajal samo en prostor z velikostjo 5 x 6 metrov. Posledično je dolinski pastirski stan propadel veliko hitreje kot njegov trentarski sorodnik.
Viri in literatura
Avtor besedila: Mišel Podgorski
Avtor fotografije: Tom Pelicon