Geoblog #Slovenija

Planinsko pašništvo oziroma planšarstvo (planvanje), ki označuje pašo živine ter pridelavo mleka in mlečnih izdelkov na visokogorskih planinah, je bilo v preteklosti pomembna gospodarska dejavnost. Na območju Slovenije je bilo razširjeno od Julijskih Alp na zahodu preko Karavank do Kamniško-Savinjskih Alp na vzhodu.

Obsredozemske (tudi Submediteranske) pokrajine obsegajo nižji jugozahodni del Slovenije. Naravno ločnico med njimi in notranjostjo Slovenije predstavlja alpsko-dinarska pregrada, ki na ozemlju Slovenije poteka od Julijskih Alp na severozahodu do Snežniške planote na jugu države. Pokrajine so reliefno odprte proti Tržaškemu zalivu oziroma Jadranskemu morju.

Obpanonske (tudi Subpanonske) pokrajine se nahajajo v vzhodni Sloveniji, kjer se Panonska nižina dotika slovenskega ozemlja. Zanje je značilen preplet ravninskega sveta z gričevji. Pokrajinske poteze so podobne pravim panonskim, vendar so prisotne v omiljeni oziroma spremenjeni obliki. Zahodneje ležeči predeli obpanonskih pokrajin so bolj razviti, najmanj je razvito Goričko, ki se nahaja na skrajnem severovzhodu. Za ravnine so značilne dolge obcestne vasi, v gričevnatnem svetu pa prevladujejo razložena naselja. Ugodno podnebje omogoča gojenje vinske trte in sadjarstvo.

Polhograjsko hribovje, ki nosi več imen, med njimi Polhograjski dolomiti, Polhograjci in tudi Pograjci, se nahaja zahodno od Ljubljane. Predstavlja najnižji del zahodnega predalpskega sveta. Ime Polhograjski dolomiti izvira iz pestre kamninske zgradbe, saj v hribovju prevladujejo dolomiti. Zanj je značilen preplet fluvialnega reliefa s kraškim površjem, relief je močno razčlenjen (dolinasto-slemenski relief). Središčno naselje v hribovju je Polhov Gradec.

Dinarskokraške pokrajine obsegajo večji del južne Slovenije, predstavljajo pa skrajni severovzhodni del Dinarskega gorstva, ki sega daleč proti jugovzhodu. Za pokrajine je značilna prevlada kraškega reliefa, kras se je najbolj razvil na apnencu, kjer so pogosti kraški pojavi, med njimi vrtače, kraška polja, jame, brezna idr. Na dolomitu je razvit fluviokras, kjer poleg korozije delujeta tudi procesa denudacije in krajevno erozija. Dolomitno območje označuje kraško površje z zaprtimi kotanjami oziroma dolci. Za pokrajine je značilna dinarska slemenitev SZ-JV ter preplet planot in hribovij z vmesnimi podolji in ravniki.

Pojem jezero označuje veliko stoječo vodno površino v kotanji, ki jo z vseh strani obdaja kopno. Značilnost jezer je počasna izmenjava vode, zato jih uvrščamo med stoječe površinske vode. Splošna delitev opredeljuje naravna in umetna jezera, med naravna štejemo ledeniška, visokogorska, kraška, mahovna idr., med umetna pa rudniška in akumulacijska jezera ter umetne zadrževalnike. V Sloveniji je okoli 1300 jezer, najbolj znani sta Blejsko in Bohinjsko jezero, največje pa je Cerkniško jezero.

Alpske pokrajine Slovenije obsegajo niz treh gorstev, ki potekajo od zahoda proti vzhodu, v smeri alpske slemenitve - Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Pravo alpsko visokogorje zavzema 11 % državnega ozemlja. Značilnost slovenskega alpskega sveta je preplet visokogorja z alpskimi kraškimi planotami ter vmesnimi dolinami in kotlinami.