Dinarskokraške pokrajine Slovenije


Dinarskokraške pokrajine obsegajo južni del Slovenije in predstavljajo skrajni severovzhodni del obsežnega Dinarskega gorstva, ki sega vzdolž Jadranskega morja daleč proti jugovzhodu. Pokrajine gradijo apnenci in dolomiti, zato prevladuje kraški relief. Na dolomitu se je razvil fluviokras, ki označuje kraško površje z zaprtimi kotanjami - dolci, katerega sta poleg korozije izoblikovali denudacija in krajevno erozija. Zanje je značilna dinarska slemenitev SZ-JV. Na zahodu se nahaja višji dinarski svet, visoka dinarska pregrada predstavlja ločnico Obsredozemskim pokrajinam ter zračnim masam iz zahodnega kvadranta. Za pregrado so značilne velike letne količine padavin, v povprečju tukaj pade 1500-2500 mm. Globoki kras je rezervoar pitne vode za okolico, ob vznožju planot se nahajajo močni kraški izviri - Vipava, Hubelj, Lijak, Malni, Bistrica idr. Proti vzhodu se dinarski svet znižuje. 

Dinarskokraške pokrajine delimo na planote in hribovja (Banjšice, Trnovski gozd, Nanos, Snežnik, Krim, Bloke, Kočevski Rog, Gorjanci ...) ter na podolja in ravnike (Pivka, Notranjsko podolje, Ribniško-Kočevsko podolje, Velikolaščanska pokrajina, Dolenjsko podolje, Suha krajina, Dobrepolje in Bela krajina). Kraške planote segajo tudi nad 1000 m, najvišji vrh predstavlja Snežnik (1796 m). Zanimiva reliefna oblika v visokem dinarskem krasu so drage, ki so znane kot mrazišča, saj v njih ob radiacijskem tipu vremena prihaja do močnih temperaturnih obratov, v nekaterih je prisoten tudi vegetacijski obrat (Smrekova draga na Trnovskem gozdu). Za nizki dinarski svet so značilna kraška polja in ravniki. Ob idrijskem prelomu se je izoblikovalo Notranjsko podolje z nizom najbolj znanih kraških polj v Sloveniji (Planinsko, Unško-Rakovško, Cerkniško, Loško in Babno polje). Kraška polja so prisotna tudi drugod, največje v državi pa je Kočevsko polje, s površino 73 km2. Po kraških poljih tečejo reke ponikalnice.

Za Dinarskokraške planote in hribovja je značilna velika gozdnatost, gozdovi pa nudijo zatočišče različnim živalskim vrstam, tukaj bivajo rjavi medved, volk in ris. Kulturna pokrajina je prisotna le v otokih, saj se le ta zaradi opuščanja kmetijstva pospešeno krči. Zaradi debelejše in bolj sklenjene prsti, je poselitev značilna za podolja in ravnike. Od nekdaj sta tukaj doma lesna industrija in suhorobarstvo. Gostejša poselitev je v vzhodnem delu dinarskega sveta, saj so tukaj ugodnejše reliefne razmere (nižja nadmorska višina), podnebje, rodovitnejša prst, boljše prometne povezave, raznovrstnejša industrija ter razvito vinogradništvo. Še posebej to velja za dolino Krke in Belo krajino. 

Na sliki velika udornica z mali naravnim mostom, na območju Zelških jam (Rakov Škocjan), iz katerih priteče reka Rak. Jamski sistem Zelške jame je dolg 4742 m in globok do 45 m.


Viri in literatura

  • Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M. (ur.), 2005. Geografski terminološki slovar. Ljubljana, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, 451 str.
  • Ogrin, D. in Plut, D., 2012. Aplikativna fizična geografija Slovenije. Ljubljana, Oddelek za geografijo, 246 str.


Avtor besedila: Mišel Podgorski

Avtor fotografije: Jamarsko društvo Rakek

Pripombe
* E-poštno sporočilo ne bo objavljeno na spletni strani.
I BUILT MY SITE FOR FREE USING