Polhograjsko hribovje (tudi Polhograjski dolomiti, Polhograjci ali Pograjci) predstavlja najnižje hribovje zahodnega predalpskega sveta. Razgibano območje se nahaja med Ljubljano, Škofjo Loko, Žirmi in Vrhniko ter nosi ime po središčnem naselju, Polhovem Gradcu. Na severu ga od Škofjeloškega hribovja ločuje dolina Poljanske Sore (Poljanščice), na severovzhodu sega do Sorškega polja, na vzhodu pa do Ljubljanskega polja. Na jugu je Ljubljansko barje, na zahodni strani pa ga od Rovtarskega hribovja manj izrazito ločujeta potoka Brebovščica ter Podlipščica - levi pritok Ljubljanice, z vmesnim razvodnim svetom okrog Suhega Dola in Golega Vrha. Polhograjsko hribovje se skoraj v celoti nahaja v porečju Gradaščice. Obsega 26.270,5 hektarjev oziroma 262 km2 površja. Večji del geografskega območja sestavlja vzpetinski svet, manjši del pa pripada dolinam. Povprečna nadmorska višina območja znaša 540 m, 67 % površja leži pod 600 m, 28 % slednjega je na nadmorskih višinah med 600 in 800 m, 5 % površja pa se vzpne nad 800 m, med njimi sta tudi vrhova Tošč (1021 m) in Pasja ravan (1020 m), ki presegata 1000 m. Prevladuje položen svet z nakloni površja med 10 in 15°, na drugem mestu pa so strmine z nakloni med 16 in 30°, ravnega sveta z nakloni okoli 3°, je zelo malo (4 %). Povprečni naklon znaša 17,7°. Hribovje ima značilno alpsko slemenitev v smeri zahod - vzhod.
Polhograjsko hribovje odlikuje pestra kamninska zgradba, gre za pogosto izmenjavo karbonatne in nekarbonatne matične podlage z vmesnimi pasovi mladih sedimentov. Od karbonatnih kamnin prevladujejo triasne in v manjši meri kredne kamnine - delno prepustni dolomiti, od nepropustnih pa paleozojske, permske in karbonatne plasti - večbarvni peščenjaki, alevroiti, skrilavci in konglomerati. Zaradi raznolikosti matične podlage, je za hribovje značilen preplet fluvialnega reliefa s kraškim površjem. Relief je močno razčlenjen (dolinasto-slemenski relief). Največje strmine prevladujejo na dolomitnih območjih, pobočja razčlenjujejo suhe plitve dolinice, ki jih imenujemo dolci. Danes so v dolcih pretežno travniki, nekoč pa so jih uporabljali za njive (večja vlaga in debelejša prst). Za hribovje je značilno zmerno celinsko podnebje, ker leži v zahodnem delu Predalpskega hribovja, pa je tudi zelo namočeno. Povprečna letna količina padavin se giblje med 1400 in 1800 mm, okoli 1500 mm letno pade v dolinah, 1800 mm pa nad 800 m nadmorske višine. Januarske povprečne temperature so tukaj med -0,5 in -2,0 °C, julijske pa med 17 in 19 °C. Povprečna letna temperatura se giblje med 9,5 in 7,5 °C.
Reliefna pestrost v prostoru je pogojevala razvoju manjših, razpršenih ter tradicionalno navezanih naselij na ruralno zaledje. Ugodni pogoji za poselitev so prisotni na prisojnih pobočnih policah in na ploščatih vršnih slemenih, kjer so vododržne kamnine. V širokih delih dolin Gradaščice in Šujice imamo manjše gručaste vasi, v višjih predelih pa se pojavljajo zaselki in samotne kmetije. Večja gostota poselitve je značilna za ravna in malo nagnjena območja (do 5°), manjša pa na bolj strmih območjih. Razporeditev poselitve je odvisna tudi od matične podlage, zgostitev prebivalstva je večja na nekarbonatnih kamninah. Velja izpostaviti ugodno starostno strukturo prebivalstva, saj nikjer ne prevladuje ostarelo prebivalstvo. Dolinska naselja so v zadnjih desetletjih vse bolj podvržena procesu suburbanizacije. Strategija prostorskega razvoja teče v smeri ohranjanja kmetijske in gozdarske dejavnosti ter spodbujanja k razvoju kmečkega in rekreacijskega turizma. Zaradi odsotnosti industrije in večjih gospodarskih dejavnosti, je tukaj naravna krajina povsem ohranjena. Večina aktivnega prebivalstva se vozi na delo v okoliška zaposlitvena središča. Kmetijstvo ima na tem območju še vedno izredno pomembno vlogo, leta 2000 je ob popisu na družinskih kmetijah delalo 1333 ljudi, za 457 prebivalcev pa je bilo kmetijstvo edina ali glavna dejavnost.
Viri in literatura
Avtor besedila: Mišel Podgorski
Avtor fotografije: caszaizlet.blogspot.com