Obsredozemske (tudi Submediteranske) pokrajine obsegajo nižji jugozahodni del Slovenije. Naravno ločnico med njimi in notranjostjo Slovenije predstavlja alpsko-dinarska pregrada, ki na ozemlju Slovenije poteka od Julijskih Alp na severozahodu do Snežniške planote na jugu države. Pokrajine so reliefno odprte proti Tržaškemu zalivu oziroma Jadranskemu morju. Od pravega sredozemskega sveta se razlikujejo predvsem po podnebnih in rastlinskih značilnostih, tukaj prevladujejo nižje temperature in večja letna količina padavin, rastlinstvo pa ni več nujno zimzeleno. Za kamninsko sestavo in površje je značilna izrazita dvojnost, pokrajine delimo na flišne in kraške, omenimo pa tudi Tržaški zaliv kot morsko pokrajino. Flišne pokrajine obsegajo slabo polovico obsredozemskega sveta, gradi pa jih eocenski fliš, ki je skladovnica pomešanih plasti laporja, peščenjaka in vložkov apnenca. Fliš je neprepustna kamnina, vendar zelo slabo odporna proti vremenskim vplivom in površinskemu odnašanju. Zaradi hitrega preperevanja fliša, so se tukaj razvile bolj rodovitne prsti (evtrične rjave prsti), ki omogočajo kmetijstvo. Flišne pokrajine imajo značaj gričevja, ponekod pa tudi hribovja, med njih prav tako uvrščamo z rečnimi nanosi zapolnjene vmesne doline. Kraške pokrajine se nahajajo v zaledju flišnih pokrajin, gradijo pa jih pretežno mezozojski apnenci. Zanje je značilno močno vegasto površje, za razliko od flišnega sveta pa tukaj ni površinskih voda. Kraško površje je prevotljeno, saj proces korozije raztaplja apnenec. Med površinskimi kraškimi pojavi prevladujejo vrtače, udornice, suhe doline, škraplje, žlebiči in škavnice, med podzemnimi pojavi pa jame in brezna. V kraških pokrajinah so prsti manj rodovitne (rjave pokarbonatne prsti). Na značilni kraški rdeči prsti (jerovica) uspeva vinska trta teran. Kraški svet po reliefnih značilnostih delimo na kraške ravnike, podolja in hribovja. Sloveniji pripada približno tretjina Tržaškega zaliva. Morje je s povprečno globino pod 20 m, plitvo (šelfno). Zanj so zaradi šibkih morskih tokov značilne velike temperaturne razlike med poletjem in zimo. Vodotoki v morje prinašajo veliko hranil, v njem je posledično prisotno večje število rastlinskih in živalskih vrst. Ekološka občutljivost našega morja se kaže v njegovem občasnem cvetenju in sluzenju. Obsredozemske pokrajine so znane po sunkoviti burji, ki predvsem v zimskem času povzroča številne preglavice, saj izjemoma lahko preseže hitrosti 200 km/h. Približevanje slabega vremena napoveduje jugo, ki prinaša obilne padavine ter povečano valovanje morja.
Na območje Obsredozemskih pokrajin sega sredozemski kulturni vpliv, ki svoje značilnosti kaže v tesno strnjenih naseljih, mediteranski arhitekturi, v načinu življenja, v odprtem značaju prebivalstva itd. V gospodarstvu prevladujejo posebne usmeritve kmetijstva, obalne, pomorske in druge dejavnosti, ki so vezane na bližino morja. Za obalni pas je značilen proces litoralizacije, ki označuje koncentracijo poselitve in gospodarskih dejavnosti na obali. Obsredozemska naselja so praviloma gručasta in močno strnjena. Temeljni gradbeni material primorskega tipa hiše je bil vedno kamen. Pokrajine imajo dve regionalni središči – mesti Koper in Nova Gorica. Dejavnosti kot so vinogradništvo, sadjarstvo in pridelava vrtnin, prevladujejo v flišnih dolinah in gričevjih, ob obali pa prednjačita turizem in promet (Luka Koper), omenimo tudi tradicionalno solinarstvo in ribištvo, ki v zadnjih letih vse bolj nazadujeta. Kulturna krajina sredozemskega sveta spada med najstarejše v Sloveniji, vendar se hitro spreminja – kulturne terase v flišnih gričevjih, delani kras v kraških pokrajinah ter antropogeno spreminjanje morske obale.
Obsredozemske pokrajine delimo na flišne pokrajine, ki obsegajo obalni pas, flišna gričevja – Goriška, Koprska in Vipavska brda, flišne doline – Vipavska dolina z Goriškim poljem in dolina Reke ter flišna hribovja – Brkini in Vrhe, med kraške pokrajine pa sodijo kraški ravniki – Kras in Podgorski kras, kraška hribovja – Slavniško pogorje s Čičarijo ter kraška podolja – Podgrajsko podolje.Na sliki vasica Padna v občini Piran. Je gručasto in strnjeno pozidano naselje, ki leži na na uravnanem delu 208,4 m visokega griča, ki se na zahodu spušča v dolino Drnice, na severu pa v dolino potoka Piševca. V pisnih virih se prvič omenja leta 1028 kot Torre di Padena. Mimo naselja je vodila rimska cesta Via Flavia. Padna je danes zaščitena kot kulturni spomenik, vasica je znana po značilni istrski arhitekturi (portoni, kamnite in s korci pokrite hiše, dimniki, jerte oziroma kamnite preklade na oknih in vratah, ozke ulice ter osrednji trg). V središču naselja stoji cerkev sv. Blaža, ki je vaški zavetnik. Danes se lokalno prebivalstvo ukvarja z vinogradništvom in oljkarstvom, v preteklosti pa so se tudi s poljedelstvom, sadjarstvom, živinorejo in domačo obrtjo. Oljčna drevesa v Padni naj bi bila stara več kot 300 let.
Viri in literatura
Avtor besedila: Mišel Podgorski
Avtor fotografije: Jaka Ivančič