Obpanonske pokrajine Slovenije


Obpanonske (tudi subpanonske) pokrajine obsegajo vzhodne predele Slovenije, tukaj se namreč Panonska nižina dotika slovenskega ozemlja. Oznaka ob- ali subpanonske označuje prisotne glavne panonske pokrajinske značilnosti, v omiljeni oziroma spremenjeni obliki (več gričevnatega sveta in manj izrazito celinsko podnebje). V Obpanonskih pokrajinah se prepletajo ravnice ob večjih rekah ter dna kotlin z gričevji. Ravninski svet je prekrit z debelimi nanosi proda, peska in gline, prod so v kvartarju nasule Drava, Mura in Sava, ki so ustvarile vršaje na prehodu v nižji obpanonski svet. Obpanonske ravnine predstavljajo največje nižine v Sloveniji, nadmorska višina se giblje med 150 in 300 metri. Močno razčlenjena gričevja gradijo mehke terciarne usedline, kot so lapor, pesek in peščenjak. Zaradi manjše odpornosti kamnin in večjih strmin, se ob močnejšem deževju lahko pojavijo zemeljski plazovi in usadi. Posamezni vrhovi gričevnatega sveta presegajo 400 m. Ob tektonskih prelomih je veliko mineralnih in termalnih vrelcev, ki so bili v preteklosti osnova za nastanek in razvoj zdravilišč ter zdraviliškega turizma. Podnebne značilnosti Obpanonskih pokrajin se kažejo z manjšo letno količino padavin ter veliko povprečno letno temperaturno amplitudo (vroča poletja in mrzle zime), zanje uporabljamo izraz zmerno celinsko oziroma subpanonsko podnebje. Največ padavin pade v poletnem času, v obliki ploh in neviht (konvektivne padavine). Zaradi manjše namočenosti so pogoste suše. Neprepustna podlaga omogoča gosto vodno omrežje.

Obpanonske pokrajine so iz družbenogeografskega vidika najbolj kmetijski ter gospodarsko najmanj razvit del Slovenije. Prevladujeta gosta agrarna poselitev in intenzivno kmetijstvo. Zahodneje ležeče pokrajine so bolj razvite, kar je omogočila izgradnja Južne železnice (zgodnja industrializacija ter urbanizacija), najmanj sta razvita Goričko in Haloze ter druga periferna območja. Danes se razvijajo storitvene dejavnosti, predvsem zdraviliški turizem. Za ravnine so značilne dolge obcestne vasi, medtem ko v gričevnatem svetu prevladujejo razložena naselja, ki se razprostirajo po slemenih. Na prisojnih območjih gričevij zaradi termalnega pasu (dobra osončenost, lega nad inverzno plastjo zraka in manjša nevarnost pozeb) dobro uspevajo vinska trta ter sadno drevje, kar omogoča vinogradništvo in sadjarstvo. V osojah prevladuje gozd. Za ravnine je značilno poljedelstvo, gojenje pšenice, koruze in krmnih rastlin ter govedoreja, prašičjereja in perutninarstvo.

Obpanonske pokrajine delimo na ravnine: Ravensko in Dolinsko, Apaško, Mursko, Dravsko, Ptujsko, Središko in Krško-Brežiško polje ter gričevja: Goričko, Lendavske in Slovenske gorice, Haloze, Dravinjske gorice ter Sotelsko, Voglajnsko, Bizeljsko, Senovsko in Krško gričevje.

Na sliki Haloze, vinorodno gričevje v severovzhodni Sloveniji. Zanje je značilna prometna odročnost, obmejna lega, razgiban relief z veliki strminami in vmesnimi dolinami idr. Pokrajina še vedno velja za območje s skromnimi možnostmi preživetja, vedno več prebivalstva se odseljuje.


Viri in literatura

  • Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M. (ur.), 2005. Geografski terminološki slovar. Ljubljana, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, 451 str.
  • Ogrin, D. in Plut, D., 2012. Aplikativna fizična geografija Slovenije. Ljubljana, Oddelek za geografijo, 246 str.


Avtor besedila: Mišel Podgorski

Avtor fotografije: vidovaklet.haloze.org

Pripombe
* E-poštno sporočilo ne bo objavljeno na spletni strani.
I BUILT MY SITE FOR FREE USING