Kraška polja, značilne reliefne kotanje kraškega geomorfnega sistema

Slika 1: Planinsko polje, šolski primer pretočnega tipa kraškega polja v Sloveniji (fotografija: Nina Lozej).

1. UVOD

Čeprav so bila kraška polja plod raziskav že v preteklosti, je bila prva objava o njih napisana šele v 19. stoletju. Takrat v mednarodni literaturi še ni bil uveljavljen termin polje, ampak so za kraške kotanje brez površinskega odtoka uporabljali nemški izraz die Wanne (v prevodu kad). Prve definicije se pojavijo ob koncu 19. stoletja, skupaj z začetkom uporabe besede polje (Stepišnik 2020b, 24). Anton Melik je kasneje dodal polju predpono »kraško«, da ne bi prišlo do zamenjave s pojmom polje, ki označuje zemljiško kategorijo (Gams 2004). Beseda je hrvaška in ima svoj izvor v zahodni Bosni, označuje pa veliko razliko med obdelanim dnom kotanje in kraško okolico (Natek 2002). Slovensko izrazoslovje uporablja tako termin polje kot poimenovanji dolina (ljudsko) in dol.

V strokovni in znanstveni literaturi lahko danes zasledimo številne različne opredelitve kraškega polja, značilne kotanjaste oblike na območju, kjer prevladuje kraški geomorfni sistem, z vertikalnim odtekanjem voda. Slovenska kraška terminologija (Gams 1973, 28) pravi, da je kraško polje: »Največja kraška vdolbina z ravnim dnom in kraškim odtokom. V tipični obliki ima ponikalnico in strm obod.« Kladnikova (1999, 168) definicija je nekoliko obširnejša: »Praviloma največja kraška vdolbina z ravnim naplavljenim dnom in krajšo, navadno vijugavo ponikalnico, ki na eni strani izvira in na drugi izgine pod površje. Dno z njivami in (ali) travniki obdaja strm obod, nad katerim se površje navadno uravna v planotast kraški svet. Kraško polje nastane v tektonsko zasnovanih kotanjah ali z zraščanjem vrtač in (ali) uval, v vsakem primeru pa s kemičnim raztapljanjem apnenca.« »Velika globel v krasu z ravnim dnom, sklenjenim višjim obodom in kraškim odtokom na dnu, značilna za dinarski kras« (Bufon in sodelavci 2005, 190). Hrvaški geograf Josip Roglić je kraška polja označil za oaze rečnega reliefa znotraj kraškega geomorfnega sistema. Njihove temeljne značilnosti so tako uravnano skalno ali naplavljeno dno, globel (z vsaj ene strani zaprta s strmimi bregovi), kraški dotok in/ali odtok ter občasne poplave (Matas 2004).

2. TIPIZACIJA KRAŠKIH POLJ

Kraška polja lahko razdelimo na podlagi geoloških, morfološko–genetskih in hidroloških značilnosti. V mednarodnem krasoslovju je danes ena izmed najbolj uveljavljenih Gamsova tipizacija (1978), čeprav obstajajo tudi druge številne klasifikacije (Bögli 1980; Jennings 1985; Jennings 1997; Nicod 2003; Bonacci 2004; Gunn 2004 in Williams 2004) (Stepišnik 2020, 24). V prvem delu poglavja se bom osredotočil na teorijo o tektonskem nastanku kraških polj in geološko opredelitev, v drugem delu pa glede na morfogenetske in hidrološke značilnosti (po Gamsovi tipizaciji), kjer bom tudi izpostavil primere posameznih kraških polj v Sloveniji oziroma s širšega območja Dinarskega gorstva.

2.1 Teorija o tektonskem nastanku

V preteklosti je nekaj avtorjev zagovarjalo vlogo tektonike pri nastanku kraških polj (Grund 1914; Cvijić 1900; Poljak 1951 in Habič 1986), in sicer na podlagi tektonsko ugreznjenih terciarnih sedimentov (debeline več kot 100 m) na območju številnih kraških polj v Bosni, Hercegovini in Črni gori. V prid tej teoriji govori dejstvo, da je proces erozije zunaj kraških kotanj že odnesel terciarne usedline. »Zagovorniki takega nastanka kotanje se sklicujejo na tektonske prelome, ki pa so lahko starejšega datuma. Neizpodbitno pa je, da so polja navezana na določene geološke strukture« (Gams 2004, 198). Izpostavljam delitev polj na podlagi lege v tektonski sestavi: sinklinalna, antiklinalna in monoklinalna polja (Gams 2004). Z geološkega vidika so pomembna tudi polja na območju kontaktnega krasa, kjer gre za stik kraških kamnin z nekraškimi.

Primeri v Sloveniji, ki bi jih lahko povezali z razlago o tektonskem nastanku kraških polj so: lijakasta kotanja z zgornjemiocenskimi sedimenti pri Šalki vasi (severno od Kočevja), otok pliokvartarnih sedimentov pri Kanižarici, kotanja z barjanskimi sedimenti pri Podpeči idr. (Gams 2004). Notranjska kraška polja so nastala ob idrijskem prelomu, enem izmed najpomembnejših prelomov na slovenskem ozemlju. Tektonska razpiranja (razporne kotanje) na določenih mestih bi lahko bila osnovni vzrok za nastanek kotanj, kjer se je kasneje s pomočjo eksogenih procesov dokončno izoblikoval niz kraških polj (Notranjski regijski park 2016a). 

2.2. Morfogenetske in hidrološke značilnosti

Morfogenetska tipizacija (glede na nastanek) loči robna, periferna, pretočna, polja v piezometrični gladini in piedmontska gorska polja. »Robno kraško polje se nahaja na stiku karbonatne kamnine z neprepustnimi kamninami, od koder pritekajo vode« (Bufon in sodelavci 2005, 344). Vode odlagajo prinešeni nekraški material v dnu polja, in sicer v obliki vršaja ter običajno ponikajo na robu polja. Tako gre iz hidrološkega vidika za pritočno-ponorniška polja, ki so občasno poplavljena. V Sloveniji takšen tip polj predstavljajo Grosupeljsko, Babno, Logaško in deloma Cerkniško polje (Gams 2004; Stepišnik 2011). Značilnost perifernih polj je, da njihovo dno zapolnjujejo neprepustne kamnine. Ker se voda razteka iz dna polj proti ponorom na njihovem obrobju, so hidrološko opredeljena kot raztočno-ponorniška polja (Stepišnik 2011).

Tipičen primer pretočnega polja v Sloveniji predstavlja Planinsko polje, ki se občasno spremeni v jezero (Gams 2004). Nastanek takšnih polj je običajno povezan z močnejšimi tektonskimi prelomi (večina polj v porečju kraške Ljubljanice). »Vode se pretakajo površinsko prek neprepustne kamnine in oblikujejo uravnave na površju« (Stepišnik 2011, 111). »Kraško polje v višini piezometrične gladine ima obdobno poplavljeno dno zaradi dviga gladine piezometra« (Bufon in sodelavci 2005, 190). Na slovenskem ozemlju lahko izpostavimo kraško polje Globodol (ob visokem vodnem stanju je v celoti poplavljeno). Hidrološko gre za izvirno-ponorniška ali jezerska polja (Cerkniško polje) (Gams 2004). »Piedmontska gorska polja so kraška polja z večinoma obdobnim pritokom prodonosnega hudournika z okoliških gora« (Bufon in sodelavci 2005, 279). Značilna so predvsem za gorska območja, saj so tam prisotne velike količine proda, ki jih hudournik (tudi obdoben pritok agresivne snežnice) odloži v obliki vršaja. Primera piedmontskega polja pri nas sta Velo polje pod Triglavom in Gomance na Snežniški planoti, nekoliko več pa jih je v Črni gori, npr. Grabsko, Grahovsko, Dragaljsko, Nikšičko, Cetinjsko in Njegoško polje (Stepišnik 2011).

Slika 2: Gamsova klasifikacija kraških polj po nastanku (Stepišnik 2011, 112).

Hidrološka tipizacija (glede na način pritoka in odtoka voda) deli kraška polja na pritočno-ponorniška, prelivna ali izvirno-ponorniška, izvirno-ponorniška polja zajezenega krasa, raztočno-ponorniška, suha polja in polja sestavljenega tipa (Gams 2004). Pritočno-ponorniška polja (Stepišnik (2020a) jih imenuje samo pritočna polja, saj je za kraška polja jasno opredeljeno, da vode iz njih tudi ponirajo v podzemlje) so značilna izključno za stik fluviokraških (pobočja) in kraških (polja) okolij. Grosupeljsko in Logaško polje sta tipična primera takšnega polja pri nas (Gams 2004). »Prelivno polje (tudi izvirno-ponorniško) je kraško polje, kjer se voda na dnu površinsko preliva čez pas neprepustne podlage« (Bufon in sodelavci 2005, 313). To pomeni, da voda na eni strani izvira, na drugi pa ponikne. Najlepši primer prelivnega polja v Sloveniji je Planinsko polje, v Bosni pa Livanjsko polje (s površino 458,7 km² velja za največje kraško polje na svetu) (Gams 2004). 

Izvirno-ponorniško polje zajezenega krasa je polje v epifreatični coni. »Njegovo dno se nahaja blizu piezometričnega nivoja, zato se podzemeljski tokovi v njem dvignejo ali ostanejo na površju. Na Slovenskem je takega značaja Globodol« (Gams 2004, 196). »Raztočno-ponorniška polja imajo v dnu večjo zaplato neprepustnih sedimentov, od koder se vode centrifugalno raztekajo proti robu, kjer na stiku z zakraselimi kamninami odtekajo v podzemlje« (Stepišnik 2020a, 94). Gams (1978) je sprva domneval, da naj bi bile na tem stiku slepe doline in druge podobne kotanje, kasneje (2003) pa jih je opredelil kot periferna-obrobna polja. Med najbolj značilnimi primeri takšnih polj so Postojnsko, Kočevsko (delno), Kupreško in Glamočko polje (Gams 2004). »Suho polje je kraško polje brez površinskih voda, redko delno poplavljeno« (Bufon in sodelavci 2005, 380) – v Sloveniji je takšno kraško polje Dobrepolje.

Slika 3: Velo polje pod Triglavom (1680 m) kot primer piedmontskega kraškega polja (fotografija: Grega Žorž).

2.3 Nova tipizacija

Stepišnik (2020b) v novi tipizaciji loči ojezerjena, občasno ojezerjena, prelivna, pritočna in predledeniška kraška polja. »Ojezerjeno ali jezersko polje je kraško polje z obdobnim ali krajevno trajnim jezerom« (Bufon in sodelavci 2005, 159). Za Dinarski kras je značilno, da se takšna polja nahajajo v bližini morske obale (npr. Doberdobsko jezero na Krasu, Vransko jezero v Dalmaciji in Vransko jezero na Cresu). Jezera so nastala v kraških kotanjah, ki jih je zaradi dviga morske gladine in posledično gladine podtalnice trajno zalila voda (Stepišnik 2020b). Pod zgornjo definicijo lahko uvrstimo tudi občasno ojezerjena polja (v Sloveniji Petelinjsko polje), ki niso stalno poplavljena. Za večino polj so značilen pojav estavele, iz katerih voda priteka in odteka, nimajo pa vsa dvojne hidrološke funkcije. Nekatera med njimi delujejo ločeno kot izviri in ponikve. Na glaciokrasu poznamo predledeniška kraška polja (v starejši literaturi opredeljena kot piedmontska polja), ki so s hidrološkega vidika večinoma suha polja. Pritekanje vodnih tokov se je namreč zaključilo s koncem pleistocenske poledenitve. Recentna ojezeritev nižjih delov je možna samo ob obilnejših padavinah (Stepišnik 2020b).

Slika 4: Značilen primer občasno ojezerjenega polja v Sloveniji je Petelinjsko polje (fotografija: Uroš Stepišnik).

Slika 5: Tipi kraških polj na podlagi nove tipizacije (Stepišnik 2020b, 35).

3. KRAŠKA POLJA V SLOVENIJI

Preglednica 1: Prikaz kraških polj v Sloveniji s površinami in tipologijo (Stepišnik 2020b, 36).

4. KRAŠKA POLJA V POREČJU LJUBLJANICE

4.1 Notranjsko podolje

Notranjsko podolje je pretežno nizka in izrazito kraška pokrajina na jugu Slovenije, kjer se je v porečju Ljubljanice izoblikoval niz kraških polj, ugreznjen med visokimi dinarskimi planotami. Razteza se ob Idrijski prelomnici, v dinarski smeri slemenitve, od Babnega polja na jugovzhodu do Idrijskega hribovja na severozahodu (Senegačnik 2010). Zahodno mejo predstavljajo planote Snežnika (Veliki Snežnik, 1796 m), Javornikov (Veliki Javornik, 1268 m) in Hrušice, na severu se dvigne v planotast svet Rovtarskih Žibrš in Zaplane, na severovzhodu pa ga obdajata vzpetini Raskovec (656 m) in Obli vrh (700 m). Vzhodna meja poteka po robu Logaškega ravnika do Slivnice (1114 m) ter naprej proti jugovzhodu, kjer prehaja v planoto Bloke in Racno goro (1140 m) (Perko in sodelavci 1998). Površje pokrajine skoraj v celoti gradijo karbonatne kamnine (apnenci – 46 % in dolomiti – 35 %), medtem ko je delež neprepustnih kamnin 19 % (večinoma gre za kvartarne naplavine). Med največjimi morfološkimi oblikami velja izpostaviti predvsem kraška polja (Babno, Loško, Cerkniško, Rakovško-unško, Planinsko in Logaško polje). Druge značilne oblike predstavljajo kraški ravniki, kopaste vzpetine, zaprte globeli, vrtače, udornice, škraplje ter številne jame in brezna (Perko in sodelavci 1998).

Slika 6: Kraška polja Notranjskega podolja ob Idrijskem prelomu (vir: Google Maps).

4.1.1 Babno polje

Babno polje je skrajno jugovzhodno kraško polje Notranjskega podolja in glede na nadmorsko višino najvišje ležeče od vseh polj v porečju kraške Ljubljanice (z dnom med 660 in 790 m) (Gams 2004). Gre za neizrazito in razmeroma plitvo kotanjo, ki je dolga in široka okoli 2 km. Površinsko obsega 1,62 km² (Stepišnik 2020b). Njen reliefno najožji del se nahaja ob meji s Hrvaško, kjer proti jugu prehaja v sosednje Prezidsko polje. Tukaj je polje široko samo okoli 50 m (Guzelj 2020). Večina literature polje opredeljuje bolj kot suho dolino, saj nima značaja zaprte kraške globeli. Prav tako gre za območje brez površinskega toka. Ponikalnica Trbuhovica,  ki izvira pri Prezidu iz 100 m dolge jame, ponovno ponikne pred vstopom na slovensko ozemlje in teče pod Babnim poljem (del vod ponovno izvira na obrobju Loškega polja). Na površju se prikaže samo ob obilnih padavinah in visokih poplavah (Gams 2004; Perko in sodelavci 1998; Šušteršič 1994). Babno polje je znano po zelo nizkih zimskih temperaturah, zato se je območja oprijelo ime »slovenska Sibirija«. 16. februarja 1956 in 12. januarja 1968 so tukaj izmerili uradno najnižjo temperaturo v Sloveniji -34,5° C (ARSO 2021).

Preglednica 2: Litološke značilnosti Babnega polja (Guzelj 2020).

Slika 7: Babno polje z osrednjim istoimenskim krajem v zimskem času (fotografija: Stefano Zerauschek).

4.1.2 Loško polje

Loško polje je drugo kraško polje v Notranjskem podolju. Za razliko od južneje ležečega Babnega polja, je večje po površini (14,46 km²) in nekoliko nižje (nadmorska višina dna znaša 580 m) (Smrekar 2005; Stepišnik 2020b). Blago valovita ravnina je dolga 6 km in široka 4 km. Glede na hidrološke značilnosti predstavlja izvirno-ponorniško kraško polje (Zgonc 2016). Na obrobju polja se nahajata dva izvira: Mali Obrh zbira vodo s Snežniške planote, Veliki Obrh pa z Babnega polja in dela Racne gore. Pri Pudobu se potoka združita v reko Obrh, ki nato ponira v severozahodnem delu polja, na stiku dolomita z apnencem (Obrh večinoma izgine v talne ponikve, še preden doseže jamo Golobino (Perko in sodelavci 1998; Šušteršič 1994).

Preglednica 3: Litološke značilnosti Loškega polja (Zgonc 2016).

Slika 8: Jugozahodni del Loškega polja za naseljem Kozarišče (fotografija: Alenka Veber).

4.1.3 Cerkniško polje

Cerkniško polje je eno izmed najbolj znanih in raziskanih kraških polj v Sloveniji in v svetovnem merilu. To gre pripisati predvsem dejstvu, da se tukaj nahaja presihajoče Cerkniško jezero, ki predstavlja fenomen v krasoslovju. Prvi ga je raziskoval že Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) in tudi opisal v svojem delu Slava vojvodine Kranjske. Domačini imajo zanj rek, ki v praksi drži več kot pribito:˝Jezero je, jezera nej˶. Polje je s površino 36,58 km² največje kraško polje v Sloveniji (Stepišnik 2020b). Hidrološke značilnosti Cerkniškega polja so precej pestre. Z Loškega polja skozi podzemni sistem jame Golobina pritekajo vode Obrha, ki izvirajo v mnogih izvirih na vzhodnem obrobju polja. Na dveh glavnih izvirih (Obrh in Cemun), ki sta najbolj vodnata, pride na površje Stržen (v začetku se imenuje Obrh), največji vodotok Cerkniškega jezera. Med drugimi izviri še velja izpostaviti Šteberški Obrh (Šteberščico), Žerovniščico in Lipsenjščico v severnem delu polja ter Grahovščico, Martinjščico, izvir Sv. Vida in izvir Marije Magdalene pod masivom Slivnice (1114 m). Cerkniščica predstavlja edini površinski vodotok na območju Cerkniškega polja, zbira pa vode z Otavske, Vidovske in Bloške planote (Notranjski regijski park 2016b). Odtekanje voda iz polja je v talne ponore oziroma požiralnike (Rešeto, Vodonos in Retovje), Svinjsko jamo in jamski sistem Velike in Male Karlovice (doseže samo v času večjih poplav) na severozahodnem obrobju polja. V Zadnjem kraju se voda zadrži preko celega leta, presahne pa samo v času največje suše. Glede na hidrološko tipizacijo je Cerkniško polje pritočno-ponorniškega tipa (Gams 2004; Perko in sodelavci 1998).

Preglednica 4: Litološke značilnosti Cerkniškega polja (Gams 2004).

Slika 9: Cerkniško jezero ob visokem vodostaju (fotografija: Uroš Stepišnik).

4.1.4 Rakovško-Unško polje

Rakovško-Unško polje se v literaturi pojavlja pod več imeni (Rakovsko polje, Unško polje in Rakovška uvala). Kotanja je umeščena med Cerkniško in Planinsko polje, na severu se dvigne v Logaški ravnik, na jugu pa preide v kraško dolino Rakov Škocjan. Dno polja je na okoli 506 m, medtem ko njegov obod doseže največ 700 m nadmorske višine (Šebenik 2017). Z vidika velikosti gre za manjše polje, saj po površini meri 1,77 km² (Stepišnik 2020b). Plitva kotanja predstavlja suho kraško polje (brez površinskega vodotoka) (Gams 2004).

Preglednica 5: Litološke značilnosti Rakovško-Unškega polja (Šebenik 2017).

Slika 10: Dno Rakovško-Unškega polja (fotografija: Petra Gostinčar).

4.1.5 Planinsko polje

Planinsko polje je šolski primer pretočnega tipa kraškega polja. Leži na nadmorski višini okoli 450 m, njegova površina znaša 9,51 km², dolgo je 6 km in široko 2 km (Stepišnik 2020b; Gams 2004). Nastalo je ob Idrijskem prelomu kot večina polj v Notranjskem podolju. Voda na polje prihaja iz treh strani. Na južni strani iz Planinske jame priteka Unica, ki nastane z jamskim sotočjem Raka in Pivke. Iz zatrepne doline priteka iz izvirov Malni potok Malenščica, iz izvirov pri gradu Hasberk pa Škratovka. Ob višjih vodah polje ponika v približno 150 požiralnikih, največ vode pa odteka v ponore Pod Stenami na severnem robu polja. Voda polje prečka in na severovzhodni strani preide na prepustne karbonatne kamnine (apnenec), zato tam ponikne v podzemlje (Mihevc in Ravbar 2010). Za Planinsko polje so značilne vsakoletne poplave, ojezeritev traja do dva meseca. Večinoma gre za stabilne ojezeritve, občasno pa težave povzroča zelo visoka voda. Poplavna voda prekrije večji del kraškega polja. Na primer, pri vodostaju 445 m je pod vodo okrog 2 km² površine, pri višini 448 m pa okrog 9 km². Višina vode v času poplav lahko doseže 10 m, količina poplavne vode pa znaša okoli 40 milijonov m³ (Gams 1981).

Preglednica 6: Litološke značilnosti Planinskega polja (Gams 2004).

Slika 11: Meandrirajoči tok Unice po Planinskem polju (fotografija: Aleš Komovec).

Slika 12: Površinsko in podzemeljsko pretakanje reke Ljubljanice (Gams 2004, 359).

Terminološki pojmi in toponimi v članku:

1. Prelom: »Razpoka v kamninskih skladih, nastala zaradi premika kamnin« (Bufon in sodelavci 2005, 313).

2. Idrijski prelom: »Prelom v dinarski smeri, ki poteka od Bovca na severozahodu, preko Idrije in Cerkniškega polja proti jugovzhodu« (Pleničar in sodelavci 2006, 111). 

3. Razporna kotanja (bazen): »Pogreznjeno ozemlje, zapolnjeno z usedlinami, vodo« (Pleničar in sodelavci 2006, 38).

4. Piezometer (piezometrični nivo): »Domnevna ploskev, do katere v kraški notranjosti po sistemu veznih posod sega gladina podzemne vode, ki se glede na vodne razmere nenehno spreminja« (Bufon in sodelavci 2005, 280).

5. Fluviokras: »Kras z redkimi zaprtimi kotanjami, katerega površje sta poleg korozije izoblikovali denudacija in krajevno erozija« (Bufon in sodelavci 2005, 103).

6. Zajezeni kras: »Kras, kjer okoliško površje z neprepustnimi sedimenti ali bližnja morska gladina vzdržuje v kraškem zaledju piezometrično gladino« (Bufon in sodelavci 2005, 434–435). 

7. Epifreatična ali občasno nasičena cona: »Je prehodna cona med vadozno in freatično cono. V tem območju kraškega vodonosnika so kanali ob visokih vodah popolnoma zaliti z vodo, ob nizkih vodostajih pa voda odteče, nadomesti jo zrak« (Stepišnik 2020a, 34). 

8. Slepa dolina: »Rečna dolina s strmim zaključnim pobočjem v karbonatni kamnini, kjer voda ponika« (Bufon in sodelavci 2005, 360).

9. Estavela: »Kraški vodni objekt. Ob visoki vodi ima funkcijo izvira, ob upadanju pa funkcijo ponora (požiralnika)« (Stepišnik 2011, 127). 

10. Ponikva: »Z naplavino pokrita odprtina, zlasti na kraških poljih, kamor se izgublja voda« (Bufon in sodelavci 2005, 301). 

11. Glaciokras: »Območje, ki ima podedovane površinske in podzemne oblike nekdanjega poledenelega krasa ter podedovane erozijske in akumulacijske oblike nekdanje poledenitve. Tudi ledeniški kras« (Stepišnik 2020a, 79).

12. Podolje: »Širši nižji pas površja med višjim reliefom, pogosto sestavljen iz niza plitvih dolin in kotlin« (Bufon in sodelavci 2005, 289).

13. Suha dolina: »Dolinasta oblika na krasu, brez stalnega površinskega vodnega toka. Glede na trajanje toka so trajno in obdobno suhe doline« (Stepišnik 2011, 136). 

14. Trbuhovica: »Jama in potok pri Prezidu, začetek cerkniškega kraka Ljubljanice« (Šušteršič 1994, 22).

15. Golobina: »Ponorna jama na Loškem polju, v katero ob višjih vodah ponira Obrh« (Šušteršič 1994, 16).

16. Presihajoče jezero: »Jezero na kraškem površju, ki se glede na vodno stanje obdobno polni in prazni« (Bufon in sodelavci 2005, 315).

17. Uvala: »Kraška kotanja, značilna za kopasti kras. Je večja od vrtače in manjša od kraškega polja. Po tlorisni obliki je to okroglasta kotanja, ki se krakasto širi med pregibe okoliških kraških vzpetin. V profilu je skledaste oblike z uravnanim dnom, dno je pogosto vrtačasto« (Stepišnik 2020a, 62–63). 

18. Kraška dolina: »Z vseh strani zaprta rečna dolina z izviri na eni in ponori na drugi strani« (Stepišnik 2011, 131).

19. Planinska jama: »Glavna pritočna jama Planinskega polja, iz nje izvira reka Unica. V njej se stakneta cerkniški in pivški krak Ljubljanice. 500 m od vhoda se razcepi v dva rokava. Iz vzhodnega priteka Rak, iz zahodnega pa Pivka. Pod Rakovim rokavom jo prečka javorniški tok, ki je z Rakom povezan po 30 m globokem jašku, seveda zalitem z vodo« (Šušteršič 1994, 20). 

20. Zatrepna dolina: »Rečna dolina, v kateri na zatrepni strani navadno izvira močan vodni tok« (Bufon in sodelavci 2005, 436).

5. ZAKLJUČEK

Kraška polja so vsekakor ena od najbolj zanimivih reliefnih oblik kraškega geomorfnega sistema. Tako po velikosti kot geoloških, geomorfoloških in hidroloških značilnostih. Zato ne čudi dejstvo, da so že zelo zgodaj pritegnila raziskovalce, ki so preučevali kraške pojave in procese. V Sloveniji je po zadnji izdani tipizaciji 35 kraških polj. Njihova povprečna površina znaša 4,5 km², največje je Cerkniško polje – 36,5 km², najmanjše pa Velo polje pod Triglavom – 0,07 km² (Stepišnik 2020b). Polja v večini ležijo na območju Dinarskega krasa (izjema je Velo polje, ki se nahaja v Julijskih Alpah).

6. VIRI IN LITERATURA

• ARSO – Agencija Republike Slovenije za okolje. 2021. »Slovenski vremenski rekordi«. Https://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/slovenski-vremenski-rekordi.pdf. 
• Bufon, Milan, Andrej Černe, Ivan Gams, Matjaž Jeršič, Igor Jurinčič, Drago Kladnik, Vladimir Kokole, Blaž Komac, Marko Krevs, Jurij Kunaver, Franc Lovrenčak, Milan Natek, Breda Ogorelc, Milan Orožen Adamič, Miha Pavšek, Drago Perko, Dušan Plut, Darko Radinja, Marjan Ravbar, Aleš Smrekar, Metka Špes in Matija Zorn. 2005. Geografski terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 
• Gams, Ivan. 1973. Slovenska kraška terminologija. Ljubljana: Katedra za fizično geografijo oddelka za geografijo FF. Gams, Ivan. 1978. »The polje: the problem of definition: with special regard to the Dinaric karst«. Zeitschrift für Geomorphologie 22 (2): 170–181. 
• Gams, Ivan. 1981. »Poplave na Planinskem polju - Inundations in the polje of Planina«. Geografski zbornik 20 (1980): 5–34. 
• Gams, Ivan. 2004. Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana: Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU. 
• Guzelj, Sara. 2020. »Geomorfološka analiza Babnega polja«. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. 
• Kladnik, Drago. 1999. Leksikon geografije podeželja. Ljubljana: Inštitut za geografijo. 
• Matas, Mate, ur. 2004. Krš i njegovo značenje. Sabrana djela Josipa Roglića (knjiga 1). Split: Geografsko društvo Split; Zadar: Hrvatsko geografsko društvo; Zagreb: PMF, Geografski odsjek. 
• Mihevc, Andrej in Nataša Ravbar. 2010. »Planinsko polje«. Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU. DEDI – Digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine Slovenije. Http://dedi.si/dediscina/162-planinsko-polje. 
• Natek, Karel. 2002. Geomorfologija: študijsko gradivo za predmet Geomorfologija (1. letnik). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. 
• Notranjski regijski park. 2016a. »Geografske značilnosti«. Občina Cerknica. Https://www.notranjski-park.si/izobrazevalne-vsebine/geografske-znacilnosti. 
• Notranjski regijski park. 2016b. »Geografske značilnosti: Cerkniško polje. Občina Cerknica. Https://www.notranjski-park.si/izobrazevalne-vsebine/geografske-znacilnosti/cerknisko-polje.
• Perko, Drago, Milan Orožen Adamič, Borut Belec, Anton Brancelj, Jerneja Fridl, Matej Gabrovec, Milan Natek, Miha Pavšek in Maja Topole. 1998. Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
• Pleničar, Mario, Jože Duhovnik, Dragica Strmole, Jernej Pavšič, Vida Pohar, Polona Kralj, Dušan Kuščer, Rajko Pavlovec in Danilo Ravnik. 2006. Geološki terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 
• Senegačnik, Jurij. 2010. Slovenija 2: geografija za 4. letnik gimnazij. Ljubljana: Modrijan založba. 
• Smrekar, Aleš. 2005. »Notranjsko podolje (z zaledjem) od Babnega do Cerkniškega polja«. Slovenija II: Ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva, ur. Drago Kladnik, 37–50. Ljubljana: Ljubljansko geografsko društvo, Založba ZRC. 
• Stepišnik, Uroš. 2011. Fizična geografija krasa. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 
• Stepišnik, Uroš. 2020a. Fizična geografija krasa. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 
• Stepišnik, Uroš. 2020b. »Kraška polja v Sloveniji«. Dela 53 (2020): 23–43. 
• Šebenik, Andrej. 2017. »Geomorfološka analiza Rakovško-Unškega polja«. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. 
• Šušteršič, France. 1994. Reka sedmerih imen – s poti po notranjskem krasu. Logatec: Družba Naklo. 
• Zgonc, Lara. 2016. »Geomorfološke značilnosti Loškega polja«. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Besedilo: Mišel Podgorski

Radensko polje s humom Kopanj, fotografija: www.naravniparkislovenije.si